Danes je največji izziv, kako se spopasti z motnjami – ne z oziranjem v preteklost, temveč z usmeritvijo v odkrivanje novih priložnosti.

»Če želite spremeniti sistem, si morate upati stopiti v neznano,« nam je v intervjuju ob konferenci EPALE 2021 povedal glavni govorec Otto Scharmer. In nenadoma sem spoznala, kaj pomeni črka U v njegovi teoriji U. »Ta korak naprej je pri vodenju dejansko bistven«, je dodal. Prav tako sem potrebovala nekaj časa, da sem dojela, da Scharmer uporablja besedo »vodenje« nekoliko drugače, kot si jo običajno razlagamo.

V knjigi »Theory U. Leading from the Future as it Emerges« pravi, da »beseda ‚vodja‘ pomeni vse ljudi, ki sodelujejo pri ustvarjanju sprememb ali oblikovanju svoje prihodnosti, ne glede na njihov formalni položaj v institucionalnih strukturah.« S to knjigo želi natančno orisati družbeno tehnologijo preobrazbenih sprememb, ki bo omogočila vodjem v vseh segmentih družbe, vključno z našim individualnim življenjem, da se spopadejo z obstoječimi izzivi. »Da bi bili kos izzivom, se morajo vodje pogosto naučiti upravljati s položaja svoje najverjetnejše prihodnosti in ne obtičati v vzorcih preteklih izkušenj,« dodaja Scharmer.

Hmmmm, zelo zanimivo.

Otto Scharmer je avtor, ki se ukvarja z akcijskim raziskovanjem in soustvarja poti za preobrazbo oziroma preoblikovanje posameznikov, institucij in velikih sistemov. Svoje inovacije uvaja v infrastrukture učenja in vodenja prek predavanj na univerzi MIT, spletni platformi MITx u.lab, v raziskovalni skupnosti Presencing Institute in z inovacijskimi projekti v sodelovanju z organizacijami s področja gospodarstva, vlade in civilne družbe po vsem svetu. Oglejte si njegovo biografijo.

nove poglede na svet. To, na kar smo na individualni in kolektivni ravni pozorni, in naš način usmerjanja pozornosti sta ključna za to, kar ustvarimo. Scharmer imenuje tisto, kar nam pogosto preprečuje udeležbo, slepa pega, notranje mesto, s katerega deluje vsak od nas. Učenje zavedanja naše slepe pege je ključnega pomena za doseganje korenitih sistemskih sprememb, ki so danes v gospodarstvu in družbi zelo potrebne. S sledenjem U-procesu se učimo povezovanja s svojim osnovnim Jazom, zaznati svojo slepo pego in posvečati pozornost na način, ki nam omogoča, da izkusimo odpiranje našega uma, srca in volje. To celostno odpiranje predstavlja premik v zavesti, ki nam omogoča učenje iz nastajajoče prihodnosti in zavedanje te prihodnosti v svetu.

EPALE National Support Service Belgium Flanders je pri pripravi tega intervjuja sodeloval z novinarjem in aktivistom Mischo Verheijdenom, soustanoviteljem spletne platforme Re-story v Belgiji/Flandriji. Intervju si lahko preberete tudi v nizozemščini na spletnem mestu Re-story.

Čas je, da g. Scharmerju zastavim nekaj vprašanj.

Kaj je glavni namen teorije U?

Glavni namen teorije U je, da moramo, če želimo ustvariti resnične spremembe v svetu, premakniti notranje mesto, s katerega delujemo ne samo kot posamezniki, ampak tudi v smislu naših kolektivnih dejanj v obliki skupin, organizacij in velikih sistemov.

Kako je nastala teorija U?

V osnovi sem uporabil dve metodi. Opravil sem veliko intervjujev na terenu in prisluhnil uvajalcem sprememb, pionirjem, ljudem, ki so doprinesli nekaj novega znanosti, ustvarili nekaj novega na poslovnem področju in v družbi. Teorijo U sem utemeljil na rezultatih svetovalnih projektov in projektov akcijskega raziskovanja z vodji ljudskih gibanj, globalnimi podjetji in nevladnimi organizacijami, kot so Alibaba, Daimler, Decurion, Eileen Fisher, Federal Express, Fujitsu, GlaxoSmithKline, Google, Hewlett-Packard, McKinsey, Oxfam in različne skupine z več zainteresiranimi strani. Pri drugi metodi sem kot akcijski raziskovalec sodeloval pri številnih pobudah za spremembe.

Ko sem dejansko prisluhnil inovatorjem, sem opazil, da jih ima mnogo podobno globlje razumevanje pojma dejanskih sprememb. Ne govorim o »uradnem razumevanju« sprememb. Globlje razumevanje je povezano s tem »notranjim stanjem«. Eden od njih mi je povedal: »Uspeh posega je odvisen od notranjega stanja njenega izvajalca.«

Preprosto povedano: uspešnost mene kot uvajalca sprememb je odvisna od notranjega mesta, s katerega delujem. Takrat sem spoznal, da smo pri raziskovanju sprememb v vodenju, na primer na področju upravljanja, vedeli vse o tem, kaj delajo vodje, veliko smo vedeli o tem, kako to počnejo, o procesih, ki jih uporabljajo, vendar pa smo zelo malo vedeli o notranjem mestu, s katerega delujejo. O njihovih globljih virih, od koder izvirajo njihova dejanja, pa tudi od koder izvirajo njihove misli, pozornost in pogovori. To je resnično usmerilo mojo pozornost k tem globljim notranjim stanjem. Danes bi opisal ta stanja kot tri sposobnosti: odprti um, odprto srce in odprta volja.

Kaj mislite s tem?

Odprti um je sposobnost opustiti vse navade presojanja. Pravzaprav gre za to, da na stvar pogledaš z drugačnimi očmi, da imaš svež pogled. Omejevanje navad presojanja, da bi se odprli in omogočili vstop novih informacij.

Odprto srce je nekaj drugega. Gre za empatijo. Gre za sposobnost, da na težavo ne gledamo iz lastnega zornega kota, ampak skozi oči in izkušnje nekoga drugega. To je lahko vaš študent, vaš partner, zainteresirana stran, vaš nasprotnik itd. Veliko delam v institucijah z več zainteresiranimi stranmi, vladah, podjetjih itd., vendar imajo danes vsi izzivi vodenja v bistvu enako lastnost. Da bi bili pri svojem delu uspešni, morate biti sposobni krmariti v zapletenih situacijah z več zainteresiranimi stranmi. Pri tem ste lahko uspešni samo, če na težavo ne gledate samo iz lastnega zornega kota, ampak tudi skozi oči različnih zainteresiranih strani. To je resnično edini način, da smo danes učinkoviti v vseh situacijah. In to je tisto, kar imam v mislih, ko govorim o odprtem srcu.

Odprta volja je v bistvu sposobnost pustiti oditi (izpustiti) in pustiti priti (sprejeti). Pozabiti vse namere, identitete in to, kar mislimo, da smo, da bi odprli pot novim možnostim. Tako se tudi učimo. Seveda je to zelo težko storiti, vendar mislim, da moramo v današnjem svetu, v svetu, v katerega se premikamo, aktivirati naše zaupanje v delovanje (ustvarjanje realnosti, s tem da stopimo vanjo). To je še en opis odprte volje. Aktiviranje naše sposobnosti, da stopimo na neznano področje. Pri današnjem delu z vodji bi bili presenečeni, koliko od njih na najvišjih položajih dejansko dvomi vase. Mislimo, da so zelo uspešni, vendar je obravnava teh notranjih ovir, ki vam omogočajo vstop na nova področja, vedno pomembna pri vodenju in v družbi.

V tem desetletju, v obdobju motenj brez primere, kjer se zelo stare stvari spreminjajo ali umirajo in se rojevajo novi načini delovanja, je ta sposobnost izpustiti in vstopiti na nova področja ter aktivirati naše zaupanje v delovanje ključnega pomena.

Vas zanima, kako vem, kar vem? Kot akcijski raziskovalec imam zelo preprost odgovor. Veš šele, ko lahko to ustvariš. Torej ne gre za vrsto klasičnega raziskovanja v smislu »vem, ko lahko to opazujem«, kjer imate hipotezo in opazujete dokaze. To je samo del tega, vendar kot akcijski raziskovalec pravim, da obstaja še eno merilo. Veš šele, ko lahko to ustvariš. Ali lahko na primer ljudje premaknejo svoje notranje mesto, s katerega delujejo, tako da odprejo svoj um, srce in voljo, izveste šele, ko to storijo.

Ali lahko ustvarimo učna okolja, ki bodo pomagala ljudem skozi ta proces?

Po mojem mnenju je glavni izziv, s katerim se soočamo ne le kot vodje ali celo kot posamezniki, ampak kot družba, civilizacija, kako se spopasti z motnjami. Kako ukrepati ob motnjah na načine, ki niso reaktivni, ki ne temeljijo na preteklosti, ampak tako, da resnično sprejmemo sedanjost? Kako izpustimo stare vzorce, ki nam ničesar več ne dajejo, in se posvetimo novim možnostim, ki bodo šele nastale? Gre za sposobnost, ki je bistvo vodenja in sprememb, pa tudi jedro izobraževanja in učenja danes. Kako ustvariti ta okolja, pa je tisto, k čemur želim prispevati.

Kaj je za vas motnja? Zelo pogosto jo razumemo kot vstop tehnologije. Kot na primer to, kar AirBnB pomeni za hotele. Ampak v mislih imate nekaj drugega, kajne?

Da, tako je. Kaj v bistvu pomeni motnja? Pomeni, da se nekaj končuje, umira in se rojeva nekaj drugega. V bistvu gre za to, da bo prihodnost drugačna od preteklosti. Vprašanje je torej, kaj moramo izpustiti in kako se lahko posvetimo tem novim priložnostim. Ali pa se samo oklepamo preteklih vzorcev, dokler nas spremembe ne dosežejo in postanemo žrtev tega razvoja? In s tega vidika ima motnja seveda opraviti s tehnologijo, vendar je ta le en sprožilec. Motnja še zdaleč ni povezana samo s tehnologijo. V preteklih desetletjih sem obiskal veliko držav in družb in dodatne sile, ki sem jih tam zaznal, lahko razdelim v tri glavne razkorake: ekološki, družbeni in duhovni. Ekološki razkorak

je v bistvu posledica pretrganja povezanosti med nami in naravo in se kaže v podnebni krizi, izgubi biotske raznovrstnosti in vseh njenih posledicah, ki smo jim priča. Družbeni razkorak v bistvu izhaja iz ločitve med našim in drugim »jazom«. To se kaže v polarizaciji, v vseh grozljivih simptomih sistemskega rasizma in mehanizmih izključevanja ter številnih drugih oblikah konfliktov in izključitev. To je drugi sklop pojavov. Ta je sicer bolj opazen v ZDA, vendar se dogaja tudi v Evropi. Kar vidimo v ZDA, kjer je to morda prisotno več let, je družba, ki v osnovi razpada. Kar je bilo nekoč celota in mesto za vse, razpada. Mehurčki, ki so ostali, so izgubili možnost za resnično medsebojno povezovanje in dialog. Postavlja se vprašanje: kako lahko obnovimo te temelje in se medsebojno povežemo v teh mehurčkih? Tretji je duhovni razkorak. Ta je povezan z ločitvijo našega dejanskega »jaza« in naše najboljše izvedbe »Jaza«. Med »jazom«, torej osebo, ki sem danes, in »Jazom« (z veliko začetnico), našo najvišjo dosegljivo možnostjo, osebo, ki bi lahko postali v prihodnosti. Ta dva jaza se danes ne moreta več medsebojno povezovati in sozveneti, se »čutiti«. V našem življenju se to kaže v obliki izgube energije, morda depresije ali izgorevanja. Celoten sklop težav na področju duševnega zdravja, ki smo jim priča, je okrepljen – ne samo zaradi pandemije. Težave so obstajale že prej, in to v veliko večji meri, kot smo si pogosto priznali, in predvsem prek družbenih medijev ipd. smo priča njihovemu zelo močnem porastu, tudi med mladimi v šolah. Gre za skoraj univerzalen pojav, saj so te težave v manjši ali večji meri prisotne v skoraj vseh državah.

Ti trije razkoraki so sile, ki motijo, razdirajo naše okolje. Motnja tako v bistvu pomeni, da se okolje, v katerem delujemo, korenito spreminja in zato se naše potrebe spreminjajo. Prav zato moramo tisti, ki oblikujemo in razvijamo učna okolja, to upoštevati in vključiti. To moramo doumeti in okolja ustrezno prilagoditi.

Ali se strinjate, da ekološki in družbeni razkorak izhajata iz duhovnega razkoraka? Ali se moramo najprej posvetiti duhovnemu razkoraku, da bi odpravili druga dva?

Vse, o čemer sem pravkar govoril, je seveda že znano. Pri tem je nova samo okrepitev intenzivnosti. Te stvari poznamo vsaj 100 let, v nekaterih primerih celo bistveno dlje. In kaj smo kot zahodne družbe storili? Za vsako težavo smo ustvarili ministrstvo. Tako se odzivamo, obravnavamo težavo po težavo: okoljske zadeve, izobraževanje in učenje, družbena vprašanja itd. V zadnjih 100 letih smo spoznali, da ta način spopadanja s težavami ne deluje. Gre za ločeno naslavljanje teh simptomov drugega za drugim. V resnici – kot smo spoznali v zadnjih nekaj letih – okoljskih vprašanj ne morete rešiti brez pravičnosti, podnebne pravičnosti. Teh dveh vprašanj ne morete rešiti brez povezovanja, pomoči … Zakaj imamo nekateri preveč in porabljamo preveč, medtem ko imajo drugi premalo? To je seveda povezano s tem, kako organiziramo naše gospodarstvo, vendar pa je tu prisotna tudi duhovna razsežnost, kot ste omenili.

S to duhovno razsežnostjo mislim na našo sposobnost povezovanja z našimi globljimi viri. Gre za nekaj, kar je v našem bistvu. Pri delu na vseh spremembah, pri delu na vseh korenitih spremembah gre v bistvu za premik zavesti iz ega v eko. Kot akcijski raziskovalec sem se želel pridružiti akcijski raziskovalni skupnosti, ki jo je ustanovil Kurt Lewin. Na tem področju raziskovalec posega v raziskave. Slednje temelji na dejstvu, da sistem razumete samo, če ga spremenite. Potrebna je dejanska udeležba. To je temelj akcijskega raziskovanja in akcijskega učenja danes. Zato je to tako pomembno tudi v šolah. To me je pravzaprav pripeljalo v ZDA, na univerzo MIT.

Z nadaljnjim razvijanjem tega pristopa – in v bistvu tega, kar sem se naučil v zadnjih 20 letih – sem odkril drugo načelo. Sistema ne morete spremeniti, če ne preobrazite zavesti. Premakniti moramo notranje mesto, s katerega delujemo, spremeniti moramo miselnost. Če ne moremo spremeniti miselnosti, ki smo jo skupaj sprejeli, pravzaprav sistema, ki nas obdaja, bomo spet počeli bolj ali manj isto. To je torej drugo načelo: sistema ne moremo spremeniti, če ne naredimo premika v zavesti.

Vprašanje za vse nas, izobraževalce, oblikovalce in razvijalce učnega okolja, je, 'kako to storiti'?

To je v resnici povezano s tretjim temeljnim načelom teorije U in spremembo sistema, ki temelji na zavedanju: zavesti ne moremo spremeniti, če sistema ne pripravimo do tega, da to sam občuti in opazi. Miselnost starega sistema bi bila »če sistema ne pripravimo do tega, da to sam opazi«. In to je razlog, zakaj danes še vedno trpimo zaradi vrzeli med vedenjem in delovanjem. Na primer: »Sem strokovnjak in vidim, da je sistem pokvarjen, zato poskrbim, da sistem sam to vidi«. Toda spoznali smo, da to ni dovolj! Poglejmo ta primer: vemo, kako bomo jutri rešili podnebno krizo, in imamo tehnologije, ki bi nam pri tem lahko pomagale, toda ali uvajamo te rešitve? Ne! Obstaja torej vedenje v glavi, vendar pa se delovanja na koncu ne lotimo. Koncepta sta ločena. Kadar ima sistem vez med »glavo« (vedenje) in »rokami« (dejanje) prekinjeno, je vzvodna točka v »srcu«.

Vzpostaviti sistem, ki to sam vidi, bi pomenilo, da je ta še vedno obtičal v glavi (vedenje). Ne ponuja roke (dejanje). To je razlog, zakaj rečemo, da je treba sistem pripraviti do tega, da sam to občuti in opazi. Kajti zaznavanje je občutek. Šele ko občutimo bolečino drugih v sistemu – tistih, ki so izključeni, odrinjeni na rob in tako naprej – lahko sprostimo globoke vire kolektivne ustvarjalnosti, ki jih potrebujemo, da naslovimo sedanje razmere. Povedano drugače: podreti moramo pregrado med seboj in drugimi. To je torej tretje načelo: za preobrazbo zavesti morate sistem pripraviti do tega, da to sam občuti in opazi.

Zadnje načelo, ki povzema ta pristop, je še kako povezano s tem, kar počnemo v šolah. To je: če želimo spremeniti sistem, moramo začutiti in aktualizirati nove priložnosti prihodnosti. To je na kratko to, česar sem se v več kot 20 letih naučil od inovatorjev. Živimo v dobi motenj; kako se povezujemo s prihodnostjo? Ugotovil sem, da je povezovanje s prihodnostjo zelo osebno. Za družbo ne obstaja samo ena prihodnost. To je abstraktno in dolgočasno. S prihodnostjo mislim prihodnjo možnost, katere uresničitev je odvisna od mene. Kdaj v življenju to čutim? Kdaj začutim prihodnjo možnost, katere uresničitev je odvisna od mene, od moje navzočnosti? To je točka, ki jo moramo aktivirati. To je tisto, kar mislim z zaznavanjem, občutenjem.

Spreminjanje sistema torej zahteva zaznavanje ali sozaznavanje možnosti, nato pa njihovo uresničitev. To pomeni upati si stopiti v neznano. Ta korak naprej je pri vodenju bistven. Vendar gre pri tem tudi za globljo sposobnost, ki jo imamo vsi ljudje in ki se hkrati v tradicionalnih učnih okoljih pogosto ne neguje.

To je tisto, kar res hočem povedati z zaupanjem v delovanje in odprto voljo. V svetu, kjer nas bombardirajo s toliko podobami, slikami, kjer sta prisotna dvom vase in obsojanje samega sebe, moramo resnično ustvariti okolja, ki ljudem omogočajo, da zaupajo v zaznavanje možnosti, da je to resnično. To se začne zelo subtilno. Inovatorji, ki so delali na tem, zato ne želijo najbolj spregovoriti o tej bolj subtilni zgodbi svojega potovanja v svojo notranjost, ki jih je pripeljalo na mesto, kjer so zdaj. Menim, da to velja za vsakogar, predvsem za vsakega mladega človeka, saj imamo vsi te speče sposobnosti. Toda ali jih lahko začutimo, ali jih lahko aktiviramo? To je tretja razsežnost, kateri mora po mojem mnenju šola prihodnosti nameniti veliko pozornosti.

Kakšna je vaša osebna zgodba? Kako je na vas vplivala teorija U?

Teorije U mi ni treba uvajati v svetu, ker je že prisotna. Teorijo U sem odkril tako, da sem prisluhnil ljudem, ki so ustvarili nekaj novega, temu, kar so delili. Gre torej za način delovanja. Ko sem začel artikulirati to globlje zavedanje delovanja, sem bil presenečen nad številom ljudi, ki teorijo pozna. Ampak veliko ljudi pravi, da tako delujejo le v trenutkih ustvarjalnosti, medtem ko je v vsakdanjem življenju to veliko težje.

To sem sam doživel že mnogokrat in tudi ugotovil pri preučevanju drugih ljudi. Ponudim vam lahko torej samo veliko primerov in kaj to v splošnem pomeni. Ampak pri tem ne moremo reči samo »V redu, zdaj poznam teorijo in …«. Teorija nam pomaga pri zavedanju tistega, kar že obstaja, ampak še ni v celoti aktivirano. Morda nam daje vzvod, da to ob pravem trenutku aktiviramo.

Dal vam bom primer v zvezi s subtilno sposobnostjo, da zaupate svojim negotovim občutkom in nato naredite korak nazaj ter odkrijete, kaj vam srce dejansko sporoča. Ne pravim, da je to, kar v srcu čutite, edino, vseeno pa je nekaj, kar moramo gojiti in čemur moramo posvečati več pozornosti. Ko je nastopila pandemija in je bilo vse prekinjeno, sem bil na zadnjem poletu iz Evrope v ZDA. Bila je zanimiva izkušnja. Šlo je za neke vrste potovanje med stenami tistega trenutka in opazovanje, kaj je podobno in kaj drugačno. Skupaj s kolegi smo poskušali razumeti popolno zapiranje družbe. Kaj pomeni za vse nas in kaj moramo storiti v takšnem položaju? Čeprav nihče ni vedel, kako dolgo bo zaprtje trajalo, smo čutili, da je to nekaj pomembnega in zahteva vso našo pozornost. Menili smo, da moramo stopiti v akcijo in povabiti ljudi, da se vključijo v »prostor zadrževanja« pri skupnem osmišljanju. To smo tudi storili.

Na blogu sem objavil objavo o prihodu v ZDA, 10 dni pozneje pa smo imeli več kot 100 prostovoljcev iz 8 jezikovnih skupin in več kot 12.000 ljudi, ki so se v naslednjih treh mesecih pridružili iskanju globokega smisla. To ni bil proces. Bil je samo prostor zadrževanja, ki je udeležence spodbudil, da si zastavijo vprašanje: »Kako lahko zaznamo trenutne razmere in si ponovno zamislimo svojo pot naprej na način, ki je resnično v skladu z našimi najvišjimi prizadevanji?« Ne samo na ravni posameznika, ampak tudi v naših odnosih v skupinah in družbi.

To pobudo smo poimenovali GAIA (Globalna aktivacija namena in akcije). Pobuda je privabila svetovno skupnost. Spomnim se, da je bil eden od članov skupnosti izobraževalec iz Chilija. Rekel je: »Na univerzi že leta učim sistem razmišljanja, a še nikoli nisem doživel tako dinamičnega družbenega polja. Videl sem premik družbenega polja iz neke vrste bolj transakcijskega delovanja v drug način delovanja, ki je veliko bolj generativen ali regenerativen, kjer meje padajo in se premikamo v skupno sozaznavanje in sooblikovanje možnosti.« To je torej nastalo iz tega prostora zadrževanja. To je mnogim spremenilo življenje, vendar nenačrtno. Bolj je šlo za to, da smo prisluhnili vzgibu, za katerega čutimo, da začenja delovati skozi nas, nato pa naredili majhne korake in se prilagodili na podlagi tistega, kar smo opazili in občutili. Pa tudi tistega, česar smo se spotoma naučili. To je torej primer nečesa precej majhnega, kar je povzročilo nekaj veliko večjega. Prvi začetek je velikokrat zelo majhen in pogosto traja kar nekaj časa, da se zadeva razvije. To, kar sem spoznaval ne samo z artikuliranjem, ampak tudi prakticiranjem tega pristopa, je bilo torej posvečanje več pozornosti globljim ravnem pomena, ki jih lahko občutim v situacijah. Kakšen pomen zaznavam, ko se pogovarjam z nekom? Ko sem na pohodu, poskušam občutiti pomen matere narave, ki me nagovarja. Ko delam s skupino, skušam zaznati, kako mi skupina govori in kaj mi poskuša sporočiti ne samo z besedami, ampak tudi v smislu lastnosti globljega odnosa, ki ga zaznavam.

Dejal bi torej, da je to, kar počnemo kot izobraževalci, moderatorji in vodje, negovanje družbenih polj. Odlična šola, organizacija ali ekipa je generativno družbeno polje. Ko to dosežemo, je vzpostavljena odlična stabilnost, ki nam omogoča, da se spoprimemo s številnimi izzivi in spremembami, pri tem pa ne izgubimo te globlje povezave. Podobno kot zelo dober prijatelj; skupaj lahko doživita številne težke trenutke, a ko je enkrat prisotna stabilnost tega globljega odnosa, je to nekaj, kar vam lahko da moč. In to je tisto, kar je po mojem mnenju glavna naloga izobraževalcev: aktiviranje generativnih družbenih polj.

»Prostor zadrževanja« je praksa sočutnega prisostvovanja, sprejemanja in podpiranja drugega brez obsojanja ob ohranitvi svojih meja in zavedanja jaza. Kot razumem, je to zelo pomembno pri aktiviranju družbenega polja.

Prostor zadrževanja je ključen. To je v resnici alfa in omega. Ne morete zasnovati ustvarjalnosti in ne generativnega družbenega polja, lahko pa razvijate zunanje in notranje pogoje, ki omogočajo njegovo aktivacijo in razvoj. In to je nekaj, kar veliki učitelji in vodje vedno počno intuitivno. Zdaj pa moramo spoznati, da živimo v okolju, ki je veliko bolj toksično, kot je bilo nekoč, zato moramo okrepiti to sposobnost. Veliki vodje to počnejo intuitivno kot posamezniki, prav tako tudi veliki učitelji. Vendar se svet zdaj sooča z večjo toksičnostjo, z več težavami duševnega zdravja, pri čemer postajajo motnje vse glasnejše. To okolje od nas zahteva, da nadgradimo svojo sposobnost ustvarjanja teh prostorov zadrževanja. In to ni samo tisto, kar morajo narediti veliki posamezniki, ampak nekaj, kar moramo storiti vsi kot celotna skupina. V vodstveni skupini se poskuša to v obliki družbene prakse krepiti skozi celotno organizacijo.

Zame vodenje v bistvu ni to, kar počne oseba ali posameznik, to je največja zmota. Bistvo vodenja je sposobnost sistema, v katerem sodelujemo vsi, da zazna in oblikuje prihodnost in je v stiku s tem, kar nastaja, nato pa v to stopi. Za to gre pri vodenju. In zato je vodenje, kot pravimo tu na univerzi MIT, distributivni pojav. Vključevati mora vse med nami, saj ne gre za nekaj, kar lahko odredimo eni osebi na vodstvenem položaju.

Kar zadeva šole in učenje danes: na tem področju pogosto v resnici ni odprtega duha. Ljudje se izobražujejo v smeri togega uma. Srce v mnogih primerih ni pomembno in vaša volja pogosto tudi ni dovoljena. »Mi vam bomo povedali, kaj se morate naučiti!« Kaj je torej po vašem mnenju najpomembnejša stvar, ki bi se morala spremeniti v izobraževanju (odraslih), in kaj lahko kot izobraževalci ali učitelji storimo za začetek?

Danes se učna okolja v različnih krajih zelo razlikujejo. Ne gre torej za univerzalno rešitev. Dejansko moramo razumeti širšo sliko, nato pa moramo odkriti posebnost našega trenutnega položaja in narediti, kar je smiselno. Dejanja se bodo precej razlikovala. Na splošno bi v zvezi z učenjem in vodenjem dejal (ne glede tega, kar se dogaja v šolah, ampak z družbenega vidika), da je precej jasno, kje se nahaja slepa pega, saj gre v bistvu ves denar za napačne namene. To je na kratko povedano. In zakaj je tako? Razvoj učenja in vodenja poteka po dveh oseh. Prva os poteka od učenja, osredotočenega na um oziroma glavo, prek praktičnega učenja z uporabo »uma« in »rok« do preobrazbenega učenja, ki vključuje um, srce in roke. To odpira to globljo razsežnost, o kateri sva govorila. Ena beseda, ki opisuje pot do preobrazbe, je »poglabljanje«. Dobro učno okolje se pomika od osredotočenosti na um proti aktivaciji uma, srca in rok. K preobrazbenim učnim okoljem, torej.

Potem je tu druga os. Bistvo te je to, kdo se uči. Ali je to samo posameznik ali so to skupine, kot so ekipe, ali gre za raven celotne organizacije? Morda je to celoten ekosistem, tj. vsi, ki so znotraj ali zunaj moje organizacije, s katerimi se moram povezati, da bi spremenil sistem? Ekosistem je lahko bolj ali manj lokalen.

Če si torej predstavljate matriko vzdolž teh dveh osi – na katero mesto se stekajo vsi viri? To je mesto, kjer se nahajajo vsi k umu usmerjeni posamezniki. Tu se izvajajo tudi vsi preizkusi! Zakaj? Kaj je mrtva pega, če pogledate v prihodnost? Kakšna motnja se nam približuje? Kaj moramo storiti? Slepa pega je drugje! To je preobrazbeno učenje na vseh ravneh (posameznik, skupina in organizacija) in tudi na ravni celotnega ekosistema. In mislim, da je to izziv. Rekel bi, da obstajajo žepi, kjer se to dogaja. Ne moremo torej reči, da tega ne znamo storiti. Ker znamo. In to se dogaja v žepih, vendar predvsem večji sistem, kot ste omenili, deluje proti temu. Večji sistem namreč ni usmerjen k demokratizaciji dostopa. Menim, da je izziv prihodnosti povezan s pravičnostjo. Drži, obstajajo dobre šole za nekaj ljudi. Pri tem gre za vprašanje pravičnosti.

Kako lahko demokratiziramo dostop do preobrazbenih učnih okolij? In ga ne ponudimo samo vsakomur kot posamezniku, ampak tudi skupnosti, sistemom učenja in različnim ekosistemom, različnim žepom v družbi? Na ta področja trenutno premalo vlagamo. Vsa sredstva, vse meritve, vsa pozornost, vse poklicne poti so na enem koncu matrike. Kaj pa dejanska potreba? Potrebujemo celotno matriko, ne gre za eno ali drugo. Toda trenuten sistem ima slepo pego v preobrazbenih učnih okoljih celotnega sistema.

Kje se torej pot začne? Pogosto lokalno. Šole torej lahko odpremo glede na lokalno razsežnost in res mislim, da akcijsko učenje na koncu postavlja učečega se za krmilo sprememb. To opažamo tu na univerzi MIT. Tu je veliko laboratorijev in kot študent ste vključeni in povezani z zagonskimi podjetji, podjetniki in podjetji in v ta globalni ekosistem se premikate z učenjem, delovanjem. Ta način postaja vse bolj uveljavljen, hitro rastoč in pridobiva na učinku.

Koncept se vzpostavlja že marsikje, vendar se zavedam, da je to premalo v primerjavi s celotno študentsko populacijo in populacijo učečih se, kaj šele vseh učečih se, pravzaprav vseh v družbi. Tu moramo resnično ponovno razmisliti in razumeti ne le to, kar počnemo v šolah, ampak tudi to, kako razvijamo učna okolja v družbi. Mislim, da danes manjka celoten sklop civilnih infrastruktur, ta sklop pa ne zadeva samo globalne ali osebne ravni. Pri tem gre v veliki meri za lokalno in krajevno naravnanost, predvsem zdaj, ko se pandemija počasi umirja (oktober 2021). Zdaj veliko bolj cenimo, da se lahko ponovno osebno povežemo, kljub temu pa z digitalnimi mehanizmi in podobnim poenostavljamo povezljivost med zemljepisnimi območji ter sektorji in sistemi. Na tem področju torej zdaj eksperimentiramo.

Vendar je zelo jasno, da je trenutna slepa pega obsežno področje inovacij in da inovatorji pogosto ne dobijo veliko priznanja ali sredstev. Mislim pa, da se bo to spremenilo, ker se bomo zaleteli v zidove, saj nas družba praktično sili v to. Proaktivno vodenje, proaktivna politična ozaveščenost med sektorji se bo z inovacijami tja seveda premaknila, in to ne zato, ker bi nas okolje v to prisililo. To se bo torej zgodilo na več načinov, zlasti v manjših državah pa bodo inovatorji pri tem morda prvi.

 

Intervju je pripravila in zapisala Karine Nicolay, EPALE koordinatorka pri NPS Flandrija.