Revščina in predsodki
Razumevanje revščine: Osebna in dejanska perspektiva
Kaj veste o revščini? Če ste takšni kot jaz, verjetno poznate statistične podatke in izzive, povezane z revščino. Kot nekdo, ki se poklicno ukvarja z izobraževanjem, iz prve roke vidim povezavo med ravnjo usposobljenosti in revščino. Tisti, ki delajo na področju ključnih kompetenc, se verjetno zavedajo osebnih težav, s katerimi se soočajo posamezniki, ki jim grozi revščina ali živijo v njej. Kljub pomembnosti revščine se o njej v političnih pripovedih premalo govori in celo nedavne volilne kampanje v državah EU so revščino le redko izpostavile kot ključno vprašanje.
Če pogledamo dejstva, revščina in tveganje revščine zajema veliko število ljudi.
Izobrazba in stopnja revščine sta tesno povezani. Leta 2022 je bila skoraj tretjina (29,5 %) prebivalstva EU z nizko stopnjo izobrazbe (ravni ISCED 0-2) obravnavana kot revna. V nasprotju s tem se je z revščino soočalo le 9,2 % ljudi z visoko izobrazbo (ravni ISCED 5-8). Pri osebah s srednjo stopnjo izobrazbe (ISCED 3-4) je bila stopnja revščine 18,0 %. Ti podatki poudarjajo ključno vlogo učenja in izobraževanja odraslih pri izboljšanju zaposlitvenih možnosti in življenjskih razmer. Vendar pa številne ovire, kot so stroški usposabljanja, omejen dostop do usposabljanja v podjetjih, težave s prevozom, neredni delovni čas in pomanjkanje varstva otrok, posameznikom pogosto otežujejo nadaljevanje izobraževanja.
Razumevanje statistične povezanosti med stopnjo izobrazbe in revščino osvetljuje ključno vlogo učenja in izobraževanja odraslih. Vendar se pod temi številkami skrivajo številne ovire, ki posameznikom preprečujejo, da bi izboljšali svoje znanje in spretnosti ter življenjske razmere.
Učenje in izobraževanje odraslih bi lahko pomagalo ljudem, da bi napredovali na svojem delovnem mestu in/ali izboljšali svoj življenjski položaj na druge načine, vendar je še vedno veliko izzivov, ki jih je treba premagati in jih je pogosto nemogoče obvladati. Stroški usposabljanja, nedostopnost usposabljanj v podjetjih, pomanjkanje prevoznih sredstev, nereden delovni čas, pomanjkanje varstva otrok so le nekatere od ovir pri učenju.
Sistemski izzivi: Lepljiva tla in lepljivi stropi
Na splošno, če pogledamo možnosti ljudi za izboljšanje njihovih življenjskih možnosti, postane očitno, da obstajajo številne ovire in izzivi, ki so vgrajeni v sistem. OECD govori o "lepljivih tleh" (slabo zdravje zaradi revščine se nadaljuje skozi generacije, možnosti za zaposlitev in izobraževanje običajno ostanejo enake, rezultati izobraževanja so povezani s statusom staršev itd.) in "lepljivih stropih", ki zagotavljajo, da tisti, ki imajo boljše možnosti, te ohranijo za svoje otroke (ponovno, možnosti za zaposlitev, izobrazba in premoženje ostanejo podobni kot pri starših). Skratka, gre za to, da "revni ostanejo revni, bogati pa bogati". Zaskrbljujoče je, da so se te neenake možnosti v zadnjih nekaj desetletjih dejansko povečale. Jasno je, da je revščina zapleteno vprašanje, ki zajema številna politična področja.
Ker to vem, sem vedno osupla, ko berem določene časopisne članke ali komentarje na družbenih omrežjih. Naj poskusim povzeti komentarje, ki se vedno znova pojavljajo:
- revni ljudje so revni zaradi slabih osebnih odločitev (po mnenju nekaterih komentatorjev to lahko vključuje tudi rojstvo otrok).
- Denar, ki ga ljudje dobijo od države, je dovolj, vsak lahko preživi družino z [vstavi smešno majhen znesek] na mesec.
- Če ste revni, zakaj imate ali uporabljate: mobilni telefon, televizor, avto, karkoli.
- Ljudje bi morali delati, saj so samo leni. (Pri tem zanikamo dejstvo, da veliko ljudi, ki živijo v revščini ali jim grozi revščina, dejansko dela, nimajo pa dovolj varstva otrok itd.).
Včasih se zdi, da smo miselno obtičali v 19. stoletju. Revni ljudje naj bi bili tiho, sedeli doma pred svečami (samo ne preveč) in bili hvaležni za vsako pomoč, ki jo prejmejo. Samo da ne prosijo za nič. Sramujte se svoje revščine.
Politično in družbeno ozadje revščine
Vedno se sprašujem, zakaj in kako ljudje pridejo do takšnih stališč. Deloma gre za politične razloge: lahko gre za zmanjšanje socialnih prejemkov, sramotenje migrantov, medsebojno nasprotovanje ljudi. Ostalo se mi zdi bolj zapleteno.
Zgoraj omenjena študija OECD opozarja, da je ljudi, ki jim grozi negotov položaj, več kot prej. Ali je želja, da bi to lahko preprečili z določenim ravnanjem, le pobožna? Večina ljudi, ki se ne morejo zanesti na družinske finance, se verjetno zaveda, da se revščina lahko zgodi nepričakovano in mnogim. Razveza, izguba službe, bolezen, nesreča - evropske države imajo varnostne ukrepe za številne od teh situacij, vendar ti niso zelo visoki, zato vas lahko presenetijo in padete skozi mrežo, na primer z delom na enem (ali več) od prekarnih delovnih mest, ki nimajo socialne varnosti. Ko pogledamo upokojitev, vidimo še več pasti - ljudi, ki se morajo preživljati z minimalnimi pokojninami.
Na drugi strani imamo premožne/bogate ljudi, med katerimi so nekateri prepričani, da si bogastvo zaslužijo zaradi lastnega trdega dela (tudi če je denar v družini že več generacij) in da so boljši od drugih, revnejših ljudi. Prav tako bi lahko upoštevali kulturna stališča, ki temeljijo na osnovnih verskih konceptih (od obveznosti dajanja revnim do povezave med bogastvom in nadrejenostjo).
Vloga izobraževanja odraslih v boju proti revščini
Kaj ima to opraviti z izobraževanjem odraslih? Menim, da moramo več govoriti o revščini v Evropi in naših soseskah. Podpirati moramo aktiviste za boj proti revščini in jih prositi, naj postanejo ambasadorji (in mnogi naši učenci počnejo prav to). Spoznati moramo, kaj deluje in kaj ne (na različnih ravneh), od politik do aktivizma na lokalni ravni. Dvigniti moramo tančico sramu, ki obdaja revščino, in začeti o njej odkrito govoriti, razpravljati in opredeliti možne rešitve. Izobraževanje odraslih lahko in mora to storiti.
Dragi kolegi, zelo rada bi se od vas naučila več. Ali imate več/boljši vpogled v vzroke za predsodke? Ali imate zanimive primere ustvarjanja razprav o revščini in boja proti predsodkom do revnih ljudi? Prosimo, da jih objavite spodaj!
Komentar
Artykuł porusza trudne, ale…
Artykuł porusza trudne, ale istotne kwestie dotyczące powiązań między edukacją, ubóstwem i postawami społecznymi w Europie. Zgadzam się w pełni, że to bariery systemowe i społeczne utrudniają poprawę sytuacji życiowej osób ubogich, a także że nasze uprzedzenia i stereotypy utrwalają te problemy. Zastanawiam się jednocześnie jakie konkretne działania w ramach edukacji dorosłych mogą skutecznie przeciwdziałać ubóstwu i zmniejszać związane z nim uprzedzenia? Oraz –w jaki sposób można zmotywować osoby zamożne i uprzywilejowane społecznie do większego zaangażowania w walkę z ubóstwem? W tej ostatniej kwestii niestety nie jestem optymistą ;-(
Bardzo uderzył mnie przykład…
Bardzo uderzył mnie przykład, który niedawno usłyszałam. Dokładniej porównanie naszych zachowań. Jak łatwo przychodzi nam negocjowanie ceny lub wynagrodzenia z osobami sprzedającymi własne warzywa na targu, człowiekiem, który za kilka złoty pomoże nam wykonać jakąś ciężką fizycznie pracę. Równocześnie przepłacając za kawę na wynos czy kolejne ciuchy w sieciówce. To jedna z refleksji, która znacznie zmieniła moją optykę,
pauvreté et éducation des adultes
Dear Gina, ton article est tout à fait utile. Il montre bien que nos sociétés n'ont pas progressé, que la pauvreté s'installe durablement, alors que nous voyons plus de riches qu'ils n'y en a jamais eu sur notre continent. Nous voyons aussi du mépris envers les pauvres. Tu as raison de dire que les schémas évoqués sont des schémas d'un autre siècle. Il me semble que nous devons sortir d'un modèle néo libéral, qui considère que la lutte contre la pauvreté est sociale et d'assistance. Il faut au contraire renforcer les mécanismes d'éducation pour que chacune et chacun ait les moyens de trouver une place dans la société. Et il faut que nos états sortent de l'assistance pour aller vers la cohésion sociale par l'éducation. Merci encore Gina pour tes avis si justes et utiles. David LOPEZ
Poverty and prejudice
The blog “Armut und Vorurteil“ by Sprachunion Chemnitz analyses the close links between educational attainment, poverty and social prejudice, and highlights how difficult it is to break the vicious circle of poverty. A central question that arises is Why does poverty often persist and how do social prejudices and systemic barriers contribute to this?
Sprachunion Chemnitz makes clear that poverty is not simply the result of individual choices, but that there are deeper social and structural barriers that make it difficult for those affected to escape.
Poor people often face prejudices that attribute their situation to supposedly bad personal choices. For example, a common argument is that people living in poverty have brought it on themselves by making bad choices. Another is that they 'don't work hard enough' or that social benefits are enough to cover their living costs. However, such arguments overlook the structural barriers that prevent many poor people from improving their situation through their own efforts. For example, the blog points to the lack of childcare, irregular working hours and limited access to training programmes that often stand in people's way. Without this support, it is often difficult for people to develop or progress in their careers, even if they are motivated to do so. The preconception that poverty is the result of laziness therefore fails to recognise the real challenges these people face.
Sprachunion Chemnitz shows that education plays a key role in reducing the risk of poverty. The statistical correlation between the level of education and the likelihood of poverty is particularly revealing: people with a low level of education are significantly more likely to be at risk of poverty than those with a higher level of education. At the same time, however, there are significant barriers that prevent people with low levels of education from improving their situation through further education. The concept of 'sticky floors' and 'sticky ceilings' is a powerful illustration of this: people from poorer backgrounds often remain 'trapped' in their social class because they lack opportunities for education and upward mobility, while wealthier people pass on their privileges to their children. These systemic barriers lead to the intergenerational transmission of poverty and show that it takes much more than individual efforts to improve one's own situation.
Sprachunion Chemnitz shows that education plays a key role in reducing the risk of poverty. The statistical correlation between the level of education and the likelihood of poverty is particularly revealing: people with a low level of education are significantly more likely to be at risk of poverty than those with a higher level of education. At the same time, however, there are significant barriers that prevent people with low levels of education from improving their situation through further education. The concept of 'sticky floors' and 'sticky ceilings' is a powerful illustration of this: people from poorer backgrounds often remain 'trapped' in their social class because they lack opportunities for education and upward mobility, while wealthier people pass on their privileges to their children. These systemic barriers lead to the intergenerational transmission of poverty and show that it takes much more than individual efforts to improve one's own situation.
To sum up, the article powerfully demonstrates that poverty is a multifaceted problem that is due less to individual than to structural factors. The idea that poor people need only change their lifestyles ignores the complex social interrelationships and the often insurmountable obstacles they face. Here I see a duty on the part of politics and society to remove structural barriers and develop targeted education and social support programmes. Only if we create an awareness of the systemic causes of poverty and take appropriate measures can we create fairer opportunities for all in the long term and eliminate the stigma of poverty.