Nekateri ljudje (nekateri med njimi oblikovalci politik) vztrajajo, da se izobraževalci odraslih vedno pritožujejo, in to predvsem zaradi denarja. To je morda res in ta članek bo to idejo podprl.

Takšno je obstoječe stanje: splošno izobraževanje odraslih je zapostavljen pastork izobraževalnega sistema, sredstva pa je težko dobiti. Seveda so razmere v različnih državah različne. Nordijske države imajo še vedno dobro razvit sistem, izobraževalci in učitelji so običajno organizirani v sindikate in majo ustrezne plače. V drugih državah pa je financiranja zelo malo ali ga celo ni. V nekaterih državah se financira poklicno izobraževanje in usposabljanje, v drugih usposabljanje za pridobivanje temeljnih spretnosti, drugi deli učenja in izobraževanja odraslih pa so prepuščeni prostemu trgu. 

Kaj je narobe s trgom?

Nič. Nič ni narobe z učenjem in izobraževanjem odraslih na prostem trgu. Obstaja več odličnih ponudnikov, ki so neprofitni, bodisi ponujajo tečaje menedžmenta, joge ali jezikov, umetniške in ustvarjalne tečaje ter številne druge. Vprašanje, ki ne preseneča, ostaja, kdo ima dostp lahko dostopa do teh tečajev, tj. kdo ima denar. Veliko je ljudi, ki menijo, da javni organi ne bi smeli podpirati tako imenovanih prostočasnih tečajev (plesa, joge itd.). Sliši se razumno. Težava je v tem, da so ti začetni tečaji pogosto pot do nadaljnjega in drugega učenja, in kar nekaj ljudi je s tečajem za prosti čas vstopilo na pot dviga in prekvalifikacije. Zato menim, da je potrebna široka in cenovno dostopna ponudba učenja in izobraževanja odraslih, da bi ljudi pritegnili k učenju.

Učitelji, vodje usposabljanja in kakovost

Financiranje ima neposreden in takojšen učinek na učitelje in vodje usposabljanja (ter drugo osebje) v izobraževanju in usposabljanju odraslih. Kot smo že omenili, imajo v nekaterih državah učitelji in inštruktorji običajno pogodbe o zaposlitvi in ustrezne plače skupaj z dostopom do nadaljnjega usposabljanja. V drugih državah pa nič od tega ne obstaja, vsaj za nekatere skupine izobraževalcev. Preveč jih  dela prekarno, imajo sklenjene pogodbe le za opravljeno delo, brez socialne varnosti ali možnosti usposabljanja. V nekaterih primerih najamejo študente za zelo malo denarja. V drugih sta učenje in izobraževanje odraslih odvisna predvsem od prostovoljcev (s prostovoljci ni nič narobe, opravijo neverjetno delo - kljub temu pa bi morali tečaje voditi profesionalni izobraževalci odraslih z ustreznim usposabljanjem, prostovoljci pa bi jim morali biti v pomoč). Nekateri ponudniki izobraževanja in usposabljanja odraslih poskušajo  shajati z velikimi skupinami udeležencev, kar pa vpliva na kakovost učenja. Kakovost je ključna tema v izobraževanju odraslih in domnevam, da si vsi želimo kakovostno ponudbo. Če želimo, da je ta ponudba dostopna tudi velikemu številu (potencialnih) udeležencev izobraževanja, je financiranje v neki obliki nujno.

Politična (ne)odvisnost

V državah, kjer javni organi financirajo učenje in izobraževanje odraslih, vedno obstaja nevarnost, da je financiranje odvisno od političnih razmer. Žal se dokaj pogosto zgodi, da se pobuda začne in nato spet ustavi (to se lahko zgodi po volitvah ali z novim ministrom). Zato ni presenetljivo, da se naložbe, znanje in izkušnje zapravijo, izobraževalci odraslih pa zamenjajo službo. Čez nekaj let se začne nova pobuda, ki pa mora vse razviti na novo. Takšen pristop "stop and go" ovira izvajanje politike in nadaljnji razvoj sistemov za učenje in izobraževanje odraslih. Med učečimi se lahko povzroči tudi negotovost, saj ne morejo biti prepričani o učinkih učenja, ki ga izvajajo. 

Varčevalni ukrepi so neposredno ali posredno prizadeli tudi izobraževanje in usposabljanje odraslih, in sicer zaradi zmanjšanja sredstev, namenjenih njihovim financerjem (npr. občinam). V tem kontekstu se pogosto uporablja zgoraj omenjeno stališče, da bi si morali ljudje sami financirati svoje učenje na prostem trgu. 

Na izobraževanje odraslih lahko vplivajo tudi ideološki pristopi. Vse naše organizacije članice v Belorusiji so bile pred nekaj leti zaprte. Nekatere države EU z avtoritarnimi nagnjenji so spremenile svojo podporo poklicnemu izobraževanju in usposabljanju. Zelo zaskrbljujoč razvoj dogodkov se je zgodil na Švedskem, ki je običajno vzorčna država za folkbildning - splošno izobraževanje odraslih. Študijskim društvom grozi obsežno krčenje sredstev (tretjina javnih sredstev). Kolega je pojasnil, da sedanja vlada predstavlja študijska društva kot "nevarne radikalce". V obsežni ponudbi študijskih društev boste našli nekaj tečajev, ki zvenijo radikalno, seveda pa je vse ostalo mainstream oz. skladno s prepričanji večinske družbe (in inovativno ter krepitveno in koristno za učence in njihove skupnosti). Kljub temu sedanja vlada vidi koncept in ozadje študijskih krožkov kot grožnjo, zato so bili uvedeni ti radikalni rezi. Prišlo je do demonstracij in protestnih akcij, zato upajmo, da se bodo razmere še vedno lahko izboljšale.

Civilna družba za učenje in izobraževanje odraslih

To me pripelje do ene od mojih najljubših zagovorniških tem: Prepričan sem, da je potrebno nacionalno (ali regionalno, odvisno od države) predstavništvo izobraževanja odraslih in njegovih izvajalcev. Govorim o krovnih organizacijah, ki za svoje člane opravljajo številne vloge. Ena od njih je zastopanje v odnosu do vlade in ustreznih pogajanj, druga je ponudba usposabljanja za izobraževalce odraslih, kar bi lahko pomenilo organizacijo nacionalnih srečanj in konferenc itd. Menim, da krovne organizacije koristijo organizacijam za izobraževanje odraslih v državi, pa tudi vladi/ministrstvom. Pogajati se je mogoče z eno organizacijo, ki bo tudi zbirala in utelešala mnenja različnih članov. 

To me pripelje do ene od mojih tem, ki jih najraje zagovarjam: Prepričan sem, da je potrebno nacionalno (ali regionalno, odvisno od države) predstavništvo izobraževanja odraslih in njegovih izvajalcev. Govorim o krovnih organizacijah, ki za svoje člane opravljajo številne vloge. Ena od njih je zastopanje v odnosu do vlade in ustreznih pogajanj, druga je ponudba usposabljanja za izobraževalce odraslih, kar bi lahko pomenilo organizacijo nacionalnih srečanj in konferenc itd. Menim, da krovne organizacije koristijo organizacijam za izobraževanje odraslih v državi, pa tudi vladi/ministrstvom. Pogajati se je mogoče z eno organizacijo, ki bo tudi zbirala in utelešala mnenja različnih članov. 

V številnih evropskih državah obstajajo krovne organizacije, vendar se med njimi spet pojavljajo velike razlike. Nekatere organizacije so dobro financirane, zato lahko svojim članom nudijo veliko storitev, vodijo kampanje in podpirajo dobro sodelovanje (v nekaterih državah so na primer s krovno organizacijo povezane organizacije učencev). V drugih državah financiranja ni in organizacije se preživljajo s (običajno majhnimi) članarinami. To pomeni, da je vsakdo prostovoljec, kar omejuje njihov doseg in učinek. So tudi države brez predstavništva, kar ne preseneča in ustreza nezadostni moči sistema izobraževanja odraslih v posamezni državi.

Izmenjevanje in deljenje

Organizacije za izobraževanje odraslih so v neugodnih okoliščinah uspele preživeti na različne načine.

Varčevanje in prihranki

Direktorica jezikovne šole, v kateri sem delala pred časom, je večino čiščenja opravila sama. Za konference, če je bila nastanitev predraga, so si številni kolegi delili sobe. Konferenčne sobe so bile redko v razkošnih hotelih, temveč v kulturnih domovih, knjižnicah in podobnih stavbah. Konference o izobraževanju odraslih imajo zelo pogosto nizke kotizacije, tako da se jih lahko udeleži več ljudi. 

Tudi to ne velja za vse države in organizacije, vendar je za mnoge sodelavce to način, da lahko nadaljujejo svoje delo.

(skoraj) brezplačno delo

Ali naj govorimo o plačah? Z veseljem bi svojim kolegom iz EAEA plačevala več za pomembno in odlično delo, ki ga opravljajo, vendar to preprosto ni mogoče (in ker sem nekoč začela jokati med pogajanji o našem financiranju, bom nehala govoriti o našem položaju).

Izkusila sem tudi, da so ljudje zmanjšali svoje plače, da bi se sredstva še malo raztegnila. (Mednarodni svet za izobraževanje odraslih, gledam te).

Na splošno se organizacije za izobraževanje odraslih med seboj podpirajo - honorarji za predavanja ali članke niso zelo pogosti. To je precej negativno za samostojne podjetnike, ki si ne morejo privoščiti sodelovanja z organizacijami za izobraževanje odraslih. Nekateri med njimi so pripravljeni predavati ali pisati za nižje honorarje, ker verjamejo v pomen učenja in izobraževanja odraslih. (In naj se jim na tem mestu še enkrat zahvalim!). Po drugi strani pa nizke kotizacije ali brezplačna udeležba pomenijo, da je na primer udeležba na konferenci mogoča za več ljudi in da smo lahko bolj vključujoči. 

Obstajajo tudi številni izobraževalci odraslih, ki se spopadajo z nizkimi plačami, ker so idealisti in močno verjamejo v to, kar počnejo (kot prej omenjeni svobodni poklici). Ne morem dovolj izraziti, kako dragoceni so - omogočajo veliko učenja in izobraževanja odraslih in so tisti, ki omogočajo večjo dostopnost učenja, hkrati pa ohranjajo visoke standarde kakovosti. 

Ali sem zdaj že vse spravila v popolno depresijo? 

V nasprotju z zgoraj omenjenimi negativnimi izkušnjami sem opazila veliko solidarnosti med organizacijami za izobraževanje odraslih in med izobraževalci odraslih, na primer pri delitvi virov, izmenjavi virov in včasih celo pri iskanju virov. Medsebojno učenje je spodbudilo veliko inovacij (tudi in zlasti s pomočjo programa Erasmus+). 

Smo lahko bolj ustvarjalni?

Pred kratkim sem se o tem pogovarjal z nekaj kolegi iz ESREA (naša sestrska organizacija na področju raziskovanja izobraževanja odraslih). Ali lahko najdemo denar kje drugje? Z množičnim financiranjem? Od drugih donatorjev? (Moram priznati, da smo o tem v pisarni EAEA razpravljali že nekajkrat. In ne, ne bomo se ukvarjali z nabiralništvom na ulicah, čeprav se je o tem razmišljalo.)

Pred kratkim sem se o tem pogovarjala z nekaj kolegi iz ESREA (naša sestrska organizacija na področju raziskovanja izobraževanja odraslih). Ali lahko najdemo denar kje drugje? Z množičnim financiranjem? Od drugih donatorjev? (Moram priznati, da smo o tem v pisarni EAEA razpravljali že nekajkrat. In ne, ne bomo beračili na ulicah, čeprav se je tudi o tem razmišljalo.)

Zdaj pa te, dragi bralec, sprašujem:

• Kakšne so vaše izkušnje z denarjem v izobraževanju odraslih? 
• Imate kakšno domiselno idejo, kako doseči boljše financiranje? 
• Ste našli ustvarjalen način financiranja? 
• Ali imate dobre prakse deljenja in solidarnosti?

Prispevek je za EPALE pripravila Regina EBNER. V slovenski jezik ga je prevedla Špela Močilnikar