Leta 2003 je Unesco sprejel Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki naj bi prispevala k boljšemu varovanju nesnovne kulturne dediščine, njenemu spoštovanju, dvigu zavedanja o njeni pomembnosti in zagotavljala mednarodno sodelovanje in pomoč. Konvencija nesnovno kulturno dediščino opredeljuje tudi kot ustna izročila in izraze, vključno z jezikom kot nosilcem nesnovne kulturne dediščine.

Na LU Jesenice se zavedamo, da je nesnovna kulturna dediščina lahko bogat vir za razvoj lokalnih, regionalnih in nacionalnih identitet; to zavedanje ter prebujena občutljivost za ohranitev spominskega gradiva na lokalni ravni nas je spodbudilo k zbiranju ustnega gradiva.

Skoraj ni človeka, ki ga ne bi zanimala preteklost tako ali drugače. Nekateri jo raziskujejo po službeni dolžnosti, strokovno in na osnovi dejstev, drugim služijo pretekli dogodki kot ogrodje, ki ga napolnijo s svojo kritično mislijo ali domišljijo, v davnini pa so sposobni posamezniki po kronološkem zaporedju zapisovali pomembne dogodke, da ne bi utonili v pozabo.

Obstaja pa še ena skupina ljudi, ki bi rada iztrgala pretekle dogodke iz pozabe preprosto zato, da ne bi brez njih postalo preživeto življenje siva lisa v mozaiku zgodb tega sveta. To so udeleženci študijskega krožka »Ohranjanje kulturne dediščine v lokalni skupnosti« na Jesenicah, ki se že petnajsto leto trudijo, da bi iztrgali pozabi zgodbe o načinu življenja v posameznih predelih jeseniške občine.

To so ljudje, ki imajo radi življenje in so ponosni na svojo in skupno preteklost in hvaležni, da o tem lahko spregovorijo na svoj način s človeško toplino, iskreno  in odkrito, tudi kritično, a le redko s pisateljskimi ambicijami.

Ljudska univerza Jesenice že 15 let izvaja projekt Ohranjanje kulturne dediščine, ki poteka v obliki študijskih krožkov. Cilj projekta je spodbuditi ljudi, da se zavejo pomena kulturne dediščine, da jo začnejo spoštovati, negovati in jo obogateno izročijo v dar in hrambo prihodnjim rodovom ter s tem vzpostaviti medgeneracijski dialog. Zato zapisujemo spomine starejših o preteklem življenju na Jesenicah. Vsako leto izide knjižica z zbranimi zgodbami,  ki so dokaz, da je zgodovinski spomin Jesenic močan, živ in je še danes osnovna gonilna sila za mnogotere dejavnosti.

Začelo se je z recepti, ki so jih članice pridno zbirale in izdale v prvi knjižici Kaj so včasih na Jesenicah jedli? Kako pa so včasih živeli? je bilo naslednje vprašanje, ki je povzročilo, da so študijski krožki Kako so včasih živeli? prerasli v kontinuiran projekt Ohranjanje kulturne dediščine v lokalni skupnosti.

Vsako leto raziskujemo zgodovino druge krajevne skupnosti v občini, vsako leto se starim udeležencem pridružijo novi, vsako leto zapišemo nova osebna pričevanja o nekdanjem življenju, obudimo nove spomine, spletemo nova prijateljstva in izdamo novo knjižico, brez katere bi bili Jeseničani prikrajšani za marsikatero prijetno urico branja zgodb, ki jih je pisalo življenje v dolini plavžev, rdečega prahu in velikanske solidarnosti med pisano množico ljudi, ki so na Jesenicah iskali in našli svoj prostor pod soncem.

Študijske krožke izpeljujemo v sodelovanju z Občinsko knjižnico Jesenice in Gornjesavskim muzejem Jesenice, ki se v projekt vključujeta s strokovnim mentorstvom ter Občino Jesenice, ki je projekt finančno podprla.

Skupaj smo si zadali cilj spoznati ne le neraziskane teme in okolja, ampak tudi poiskati pričevalce, ki bi bili pripravljeni povedati ali zapisati svoje zgodbe in spomine na preteklost, ki bledi in se nam vse hitreje izmika.

Ključni učni viri so ljudje sami, njihovo znanje, spomini in ideje. Uporabljeni so tudi različni materialni viri (izvlečki iz literature, krajevni časniki, različno video - in avdio gradivo), spletni iskalniki in fotografije.

Z udeleženci se najprej dobimo na uvodnem srečanju, kjer postavimo skupne cilje in začrtamo okvir dela ter izberemo kraj skupinskih srečanj, vsako leto v tistem predelu Jesenic, katerega dediščino raziskujemo. Z udeleženci se srečujemo 1-2x mesečno in ob prijetnem klepetu obujamo spomine na čase, ki so za večno minili. Raziskujemo zgodovino našega kraja, kulturno in športno življenje, šege, navade in druge dogodke, ki so zaznamovali posamezne predele Jesenic. Ljudje pripovedujejo zgodbe o stvareh, ki so jih osrečevale in žalostile, o dosežkih in trudu, ki so ga vložili vanje, o ovirah, ki so jih premagali in izkušnjah, ki so jih nabrali.

Vse to zapišemo.

Vsako leto decembra izide nova knjižica z zbranimi spomini in zgodbami – do sedaj jih je bilo izdanih 15, ki so na voljo vsem brezplačno; le te so v najkrajšem času razgrabljene in si jih je mogoče sposoditi le še v knjižnicah, čeprav si jih mnogi želijo za stalno na domačih knjižnih policah. Iskreno je treba priznati, da so najlepše božično darilo sokrajanom in someščanom, saj le-ti s pomočjo tujih zgodb odkrivajo svoje, skoraj pozabljene spomine. Knjižice predstavimo na slovesnem zaključnem srečanju, ki se ga vsakič udeleži več kot 100 udeležencev.

V do sedaj izdanih knjižicah je zbrano kar 298 osebnih zgodb in spominov. Naj delimo z vami en hudomušen izsek iz knjižice: Kako so na železarskih Jesenicah včasih živeli?

 »Včasih ni bilo mila za umivanje rok, kakor ga poznamo danes. Uporabljalo se je kalijevo poltekoče milo, ki so ga delavci pomešali s fino mletim livarskim prahom, da so dobili t.im. »šmiržajfo«. Tudi te ni bilo v izobilju in je bilo treba paziti, da je zadoščala za cel teden. Ko smo bili na počitniškem delu pri strojnih ključavničarjih, so le-ti to čistilo delili tudi s praktikanti. Seveda so opozarjali na racionalno rabo. Prijatelj tega navodila ni kaj dosti upošteval in »šmiržajfe« je hitro zmanjkalo. Treba mu je bilo dati nauk, ki si ga bo zapomnil. Tik pred koncem dnine je dobil nalogo, da odvije vijak na stroju, ki je čakal na popravilo. Ko je odvil vijak, je nanj steklo nekaj deset litrov mazilnega olja. Jezen je zajel celo pest »šmiržajfe«, ki pa so jo pred tem zamenjali s kolomazom, pomešanim z livarskim prahom. Do pasu namazan s tem mazilom je šel pod tuš, kjer pa so že zaprli vročo vodo. Mast in mrzla voda sta povzročila, da se umiti nikakor ni dalo in se je tako »okrašen« moral obleči in oditi na kopanje domov«.

S takimi zgodbami razveseljujemo prebivalce našega kraja in iztrgamo pozabi marsikatero anekdoto, smešno, žalostno, poučno ...

Zgodbe imajo skupni imenovalec: povedati želijo, da je bilo in da je življenje lepo kljub preizkušnjam, ki jih to prinaša. Povedati hočejo, da je bilo to življenje trdo, brez tehnologij, včasih nevarno, a kljub temu lepo zaradi medsebojne povezanosti, prijateljstva, sosedske pomoči in z manj tekmovalnosti, ki sili današnjega človeka v osamo, egoizem, dostikrat v osebno nesrečo ali vsaj samost, če ne samoto. Zdrav humor in preprosta kmečka pamet sta pomagala živeti in preživeti. O vsem tem in še marsičem drugem govorijo zgodbe.

Opisan projekt je primer dobre prakse, kako se da s sodelovanjem strokovnih organizacij, podporo lokalne skupnosti, usposobljenimi mentorji in seveda s prizadevnimi in zavzetimi krajani na enkraten, unikaten način predstaviti kulturno dediščino nekega kraja, poskrbeti za njeno prepoznavnost in doseči, da so občani nanjo ponosni, da jo spoštujejo in obogateno izročijo v dar naslednjim generacijam.

Polona Knific je zaposlena na Ljudski univerzi Jesenice in na področju izobraževanja odraslih deluje že 18 let. Pri svojem delu se posveča predvsem ranljivim ciljnim skupinam, kot so mladi osipniki, priseljenci, niže izobraženi … Je organizatorka izobraževanja odraslih, mediatorka in več kot 10 let tudi svetovalka v svetovalnem središču. V zadnjih šestih letih dela predvsem na področju ugotavljanja in vrednotenja neformalno pridobljenega znanja in prepoznavanja ter nadgradnji ključnih kompetenc posameznikov.