Blog
Blog

Evropski teden poklicnih spretnosti – nekaj utrinkov s prvega dne

Oglašam se z Dunaja, kjer te dni poteka osrednja prireditev Evropskega tedna poklicnih spretnosti (ETPS) – tokrat že tretjič, obenem pa prvič zunaj evropske prestolnice. Avstrija v tej polovici leta predseduje Svetu EU, poleg tega je ena vodilnih držav na področju urejenosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Slednje je osrednja tema ETPS, zato ne preseneča, da ji je bila zaupana organizacija te prestižne prireditve, ki ima svoje zasevke tudi v državah članicah (glej koledar okrog 1.400 prireditev po Evropi). Naslednje leto bo ETPS gostoval na Finskem in naši kolegi že zbirajo dobre zamisli, brez dvoma pa bodo avstrijski šarm nadgradili s svojim značilnim severnjaškim slogom.

Za jasen pogled v prihodnost je pomembno poznavanje preteklosti.

S temi besedami je Mara Brugia, v. d. direktorja Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop), začela svoj nagovor o spreminjajoči se vlogi poklicnega izobraževanja in usposabljanja (v rabi je kratica VET – Vocational Education and Training). Cedefop je na temelju analiz trendov od 1995 do 2015 oblikoval več možnih razvojnih poti, ki pa jih je mogoče polarizirati v dvoje: pesimistični in optimistični scenarij. Po prvem bo VET izgubil bitko z visokošolskim izobraževanjem, saj bo slednje poskrbelo za zagotavljanje potrebnih naprednih spretnosti. Avtomatizacija in digitalizacija pa bosta zmanjšali pomen spretnosti srednje zahtevnosti, ki jih tradicionalno zagotavlja VET. Po optimističnem scenariju bo VET pridobil na pomenu, zagotavljal bo širok nabor načinov pridobivanja spretnosti vseh ravni, prožno se bo odzival na potrebe trga dela, sledil trendom …, predvsem pa bo postal relevanten za učeče se vseh generacij. Zdi se, da populacija odraslih – jasno, zaradi demografskih trendov starajoče se evropske družbe – pomeni enega od izhodov iz krize, ki jo VET doživlja že nekaj časa. Po drugi strani Cedefop v aktualnih petih študijah poudarja tudi pomen napovedovanja potreb po spretnostih ter močnejših povratnih mehanizmov med VET in trgom dela.

VET kot gibalo evropskega modela življenja in dela?

Evropski sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja se silno razlikujejo med seboj. Evropska komisija to različnost spoštuje in podpira, zato zagotavlja denarno podporo za razvoj in izmenjave prek Evropskega socialnega sklada in programa Erasmus+. Namen tega po besedah Joosta Korteja, generalnega direktorja Direktorata za zaposlovanje, socialne zadeve in vključenost, ni poenotenje ali harmonizacija, temveč le pomoč državam pri zagotavljanju prožne in prodorne vloge VET v EU. Ker je ta podsistem izobraževalnega sistema najbližji trgu dela, je njegova odličnost pomembna tako za mlade, ki so na začetku svoje karierne poti – VET naj bi zanje postal privlačna, ne šele drugotna izbira. Odrasli pa naj bi v VET prepoznali možnost stalnih pre- in dokvalifikacij, ki bi jih opolnomočile za spremenljive razmere pri delu in v življenju nasploh. VET naj bi prispeval tudi k večji vključenosti ranljivih ciljnih skupin, je menil Korte in povabil nas, več sto udeležencev iz vse Evrope in različnih področij dela, da v teh dneh skupaj razmišljamo o razvojnih rešitvah. Na slednje menda čakajo tudi v drugih regijah sveta, nam je zaupal Shyamal Majumdar, predstavnik UNESCO-UNEVOC.

Razvoj VET usmerjajo izobraževalni, socialni, tehnološki in ekonomski vzvodi.

Majumdar nam je na tipično mehak, vzhodnjaški način zaupal nekaj nepopustljivih dejstev. Tehnologije iz divergentnih prehajajo v konvergentne, neizogiben je prehod v zeleno ekonomijo, migracije in mobilnost pa so vse bolj odraz nuje, ne pa prostovoljne izbire.

VET se mora zaradi ekonomskega imperativa vse prožneje odzivati na potrebe trga dela ter zagotavljati tiste spretnosti, po katerih je/bo največ povpraševanja. Njegova dostopnost, enake možnosti, načelo vključenosti pa so stvar enakovrednega, socialnega imperativa. UNESCO-vo načelo Izobraževanje za vse tako pridobiva nekoliko preobraženo podobo – poudarjen je kontekst vseživljenjskosti učenja ter osmišljenost slednjega z realnimi razmerami v gospodarstvu in družbi.

Nastopil je torej čas za dialog – med različnimi sistemi znotraj izobraževanja, družbe in ekonomije kot celote, pa tudi na globalni ravni – med svetovnimi regijami, nas je uspel prepričati Majumdar.

Vse je stvar kulture vseživljenjskosti učenja.

Po plenarnem delu smo razpravljali v petih skupinah. Sama sem se odločila za temo Izzivi nadaljevalnega poklicnega izobraževanja in usposabljanja (CVET) v razmerah, ko se daljša delovna doba in so potrebna prehajanja med poklici. Uvodno predavanje estonske raziskovalke je potrdilo pomen CVET v prihodnje, vendar pod pogojem, da ima širše cilje kot zgolj usposabljanje za delo ter da v večji meri vključi odraslo populacijo. Pomembna je diverzifikacija izvajalcev CVET in dejanskih učnih procesov, odločilni pa sta tudi vertikalna in horizontalna prehodnost v višje oziroma sorodne izobraževalne podsisteme. 

Naš finski kolega je demistificiral našo predstavo o brezhibni urejenosti njihovega sistema. Že več let zmanjšujejo delež sredstev za VET, zato ugotavljajo, kako z manj doseči več in tako spet vzpostaviti zaupanje v VET. Soočajo se s potrebo po holistični nacionalni strategiji spretnosti, ki vključuje reformo pedagoških pristopov, ter po proaktivni naravnanosti, brez katere prihodnost VET tudi na Finskem ne bo rožnata. 

Brez dlake na jeziku je spregovoril španski predstavnik, ki prihaja iz združenja za izobraževanje delavcev v gradbeništvu. Gradbena podjetja združujejo sredstva za stalno usposabljanje te delovne sile, saj je brez ustreznih spretnosti, te se stalno spreminjajo in postajajo vse zahtevnejše, ciljna skupina pa se v povprečju stara. Ni motivirana, zato uporabljajo inovativne načine privabljanja delavcev in izvajanja CVET – tako da udeleženci vsaj na začetku niti ne vedo, da gre v bistvu za učenje.

V skupini se je razvila živahna razprava. Prisotne smo bile tudi predstavnice izobraževanja odraslih iz Velike Britanije in Slovenije ter omrežij EAEA in EBSN, zato smo si dale duška ter utrjevale spoznanje, da brez odraslih pač zares ne bo šlo. Poudarila sem, da je trenutno v Sloveniji prek projektov ESS veliko sredstev namenjenih izobraževanju in usposabljanju nizko izobraženih in neustrezno usposobljenih. Toda v procesu uresničevanja Evropskega programa za učenje odraslih (EPUO) smo med drugim ugotovili, da prav ta ciljna skupina ni dovolj motivirana za učenje. Izjemnega pomena je zato vzpostavljanje kulture (vseživljenjskosti) učenja, kar je mogoče le z ozaveščanjem o njegovih učinkih, z učinkovitim terenskim delom in svetovanjem, vrednotenjem že pridobljenega znanja ter drugimi podpornimi dejavnostmi. Po drugi strani pa je treba vzpostaviti zaupanje med svetom izobraževanja in svetom dela, saj slednje potrebuje hitre in prožne rešitve, kar pomeni velik izziv tudi izobraževalcem v formalnem in neformalnem sistemu izobraževanja in usposabljanja.

Udeleženci na ETPS sodelujemo na različne načine – tudi prek Twitterja, zato vabim k sledenju na #EUVocational Skills in #DiscoverYourTalent.

Oglejte si še utrinke z drugega dne.

 

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik na ACS deluje na področju promocijskih in informacijskih dejavnosti. Je nacionalna koordinatorica za uresničevanje Evropskega programa za učenje odraslih. Zanimajo jo prodorni promocijski prijemi ter spodbujanje povezovanja in sodelovanja deležnikov v izobraževanju odraslih.

 

 

Login (1)

Want to write a blog post ?

Don't hesitate to do so! Click the link below and start posting a new article!

Zadnje razprave

Spletna razprava EPALE: razvoj digitalnih spretnosti, kot priložnost dostopa za učenje

Od aprila do junija se EPALE posveča razvoju digitalnih spretnosti, kot priložnosti dostopa za učenje in tej tematiki bo posvečena tudi letošnja druga spletna razprava.

Več