Platforma za vseživljenjsko učenje je 19. marca 2024 gostila spletno razpravo na EPALE o vlogi učenja in izobraževanja odraslih pri spodbujanju zelenih spretnosti; razprava se je odvijala na spletu z namenom, da bi poudarili ključno vlogo, ki jo imajo učeči se odrasli in izobraževalci pri spodbujanju prehoda, ki ne le rešuje nujne okoljske težave, temveč tudi zagotavlja enakost in vključenost. 

Dva častna gosta sta pomagala  razpravljate o tej pomembni in zapleteni temi: Barbara Archesso, članica delovne skupine EU za učenje za trajnost, in Katharina Wiese, vodja politike za gospodarski prehod in enakost spolov pri Evropskem okoljskem uradu ter soavtorica poročila "Reimagining work for a just transition"; razpravo je vodila Andrea Lapegna, namestnica direktorja platforme za vseživljenjsko učenje.

Trajnost in prečne kompetence

Trajnost v izobraževanju in usposabljanju je v zadnjih nekaj letih postala pomembna tema, začenši z okoljskimi vprašanji vse do socialne pravičnosti ter seveda izobraževanja. Zato je obravnavanje te teme še posebej pomembno v luči zelenega prehoda, ki obljublja, da bo Evropa do leta 2050 dosegla prepotrebno podnebno nevtralnost. Vendar pa se trenutno različno razume, kaj so zelena znanja in spretnosti. 

Da bi to pojasnili, smo razpravo začeli s postavljanjem terminoloških temeljev za razpravo. Med najpomembnejšimi razlikovanji se je kot ena ključnih točk pojavilo razlikovanje med tehničnimi znanji in spretnostmi ter medsektorskimi kompetencami. Če so po eni strani zelena tehnična znanja in spretnosti bistvenega pomena za gospodarstvo, so enako - če ne še bolj - pomembne prečne kompetence, ki pomagajo spodbujati drugačno razumevanje trajnosti ter pomagajo spodbujati drugačne vzorce proizvodnje in potrošnje. Njihovo priznavanje in potrjevanje seveda odpira vprašanje usklajevanja različnih sistemov, vendar ostaja ključnega pomena. 

Poleg tega so strokovnjaki opozorili, da se zelena znanja uporabljajo v vseh segmentih našega življenja: na vseh delovnih mestih (ne le tistih, ki so neposredno povezana z energetskim ali okoljskim sektorjem, na primer), ampak tudi v vseh trenutkih osebnega in družbenega življenja, ne glede na starost. In ko govorimo o starosti, je pomembno, da zeleno miselnost privzgajamo že od najzgodnejših let, saj lahko odločilno pripomore k oblikovanju bolj zelene prihodnosti. 

Vključevanje in skupnosti

Vsi so se strinjali, da zelenega prehoda ni mogoče uresničiti brez aktivnega sodelovanja vseh akterjev, začenši na terenu. Od tod so strokovnjaki izpostavili koristno vlogo skupnosti in skupnostnega učenja kot ključnega dejavnika, da bi zeleni prehod postal pravičen prehod. Strokovnjaki so se zavedali tveganja, da bodo ranljive skupine - zlasti tiste, ki imajo omejen dostop do kakovostne izobrazbe - zapostavljene, zato so pozvali k ponovnem premisleku o socialnih vidikih zelenih znanj in spretnosti, tj. zagotavljanju znanj in spretnosti za zeleni prehod, katerih cilj je tudi izboljšati materialne razmere ranljivih ljudi. Uspešno reševanje podnebne krize je namreč stvar vseživljenjskega učenja. 

Izobraževanje odraslih ima zlasti ključno vlogo "odpiranja perspektive prihodnjim generacijam" in ta medgeneracijski vidik vseživljenjskega učenja se dobro vključuje v idejo o učenju v skupnosti. Pri vseživljenjskem učenju je bil poudarek razprave na neformalnih in priložnostnih učnih okoljih, pri čemer so bile posebej omenjene dejavnosti na prostem, ki lahko pripomorejo k poglobljenemu praktičnemu razumevanju zelenih kompetenc in na splošno k zeleni miselnosti.

Vloga učiteljev in izobraževalcev

Obravnava zelenih spretnosti in načina, kako se jih učimo, vodi neposredno k vlogi učiteljev in izobraževalcev v tej "zeleni revoluciji". Skupnost EPALE je bila pri tej temi še posebej dejavna in je strokovnjake spraševala, ali je smiselna sprememba metodologije in načina usposabljanja učiteljev in izobraževalcev. Pravzaprav je: obravnavanje potreb učiteljev po usposabljanju in nadaljnjem razvoju po vsej Evropi ostaja neodgovorjen izziv, in čeprav je Evropska unija določila številne okvire, ki temeljijo na praktičnih poročilih, je treba veliko storiti na nacionalnih ravneh. Ta potreba je nujna v luči zelenega prehoda, ki nam narekuje, da v celoti in nujno premislimo o načinu učenja in, kar je ključno, o razlogih, zakaj se učimo. Ključne kompetence za vseživljenjsko učenje nam ponovno prihajajo v pomoč, pri čemer so priporočila Sveta iz leta 2018 mejnik, na katerem lahko utemeljimo prihodnje ukrepe. 

Razprava je potekala na EPALE, kjer so člani skupnosti delili svoje poglede. Tu lahko vidite dvome glede zelenih spretnosti in načina njihovega učenja, hkrati pa tudi občutek nujnosti našega ukrepanja. Člani skupnosti so delili vire za podporo sistematičnemu vključevanju podnebnih ciljev in vsebin v izobraževanje, kot je ta spletna knjižnica; izpostavili so pomen družine in zgodnjega obdobja našega življenja kot ključna dejavnika za razvoj zelene miselnosti za jutrišnjo odraslo populacijo; hkrati pa so se zavezali, da bodo na lokalni ravni združili moči z lokalnimi oblastmi, morda prek Unescove globalne mreže mest učenja, ki je usmerjena v odrasle učence. V ta namen so uporabniki delili ustrezne primere dobrih praks v različnih državah EU, podatki pa so spodbudni: učečim se je mar za okolje, predvsem pa jim je mar, da se o njem učijo in v vsakdanje življenje vnašajo bolj zeleno naravnanost. 

Iz celotne razprave lahko potegnemo eno stvar? Kot je v pisni razpravi dejal eden od članov skupnosti, je "izobraževanje in usposabljanje aktivnih odraslih temeljnega pomena za doseganje trajnostne prihodnosti v bližnji prihodnosti", okvir Greencomp za ocenjevanje obstoječih kompetenc in pridobivanje novih pa je zelo dober začetek! 

Prispevek je zapisala Platforma za vseživljenjsko učenje. V slovenščino ga je prevedla Špela Močilnikar, članica NSS EPALE Slovenija.