Kratek življenjepis

65-letna ekonomistka z magisterijem iz ekonomske informatike. Na Andragoškem centru Slovenije že 28 let delujem kot vodja promocijskega in informacijskega središča. Od leta 1996 sem nacionalna koordinatorka Tednov vseživljenjskega učenja. Od leta 2012 vodim uresničevanje Evropskega programa za učenje odraslih (EPUO) v Sloveniji. Sem strastna zagovornica vseživljenjskega in večrazsežnostnega učenja.

Moja zgodba

Moje prvo srečanje z izobraževanjem odraslih (IO) se je zgodilo v osemdesetih. Ko sem se vključila v rehabilitacijski program, ki je temeljil na »socialno-andragoški metodi«, sem kmalu spoznala, da se moje izobraževanje še ni končalo. Do takrat sem, tako kot večina, komaj čakala, da končam šolanje, si ustvarim dom in družino. Kakšna iluzija! Neizkušena in precej naivna sem se morala začeti učiti znova – tokrat znotraj skupnosti, ki si je prizadevala za duševno in fizično zdravje – da bi pridobila spretnosti za življenje.
Odločilno srečanje z IO se je zgodilo v devetdesetih. Medtem sem postala modrejša, iskala sem delo na humanističnem področju, in ko mi je bilo ponujeno mesto v novo ustanovljenem Andragoškem centru Slovenije, sem ga z veseljem sprejela. Čeprav brez ustrezne formalne izobrazbe, sem do takrat že ponotranjila razloge za vseživljenjsko učenje. Prav zato sem bila prepričana v svojo sposobnost, da postanem predana sodelavka na tem področju. Vse od takrat doživljam svoje delo kot radostno popotovanje.

Za ljudi in skupaj z njimi

V Evropskem letu vseživljenjskega učenja (1996) smo začeli organizirati slovenske Tedne vseživljenjskega učenja (TVU). Vodilo nas je prepričanje, da je smiselno priložnosti za učenje in njegove dosežke proslavljati. Hitro smo ugotovili, da nam kot majhni ekipi na nacionalni ravni primanjkuje virov za doseganje ciljnih skupin. 
Oblikovali smo zavezništva s ponudniki IO po vsej državi in vzpostavili mrežo koordinatorjev TVU. To so ustanove, ki so v svojih lokalnih ali tematskih področjih seznanjene z drugimi ponudniki, udeleženci, neudeleženci in dejanskimi potrebami po učenju. Ugotovili smo tudi, da delo za ljudi zahteva, da so ti enakovredno vključeni. Z namenom, da dosežemo čim večji učinek, smo torej vključili ne le strokovnjake – izobraževalce odraslih v najširšem smislu, temveč tudi učeče se. 
Rezultat tega je vsakoletna pettedenska kampanja po vsej državi, ki vključuje okrog 8.000 dogodkov in 1.800 ponudnikov. Tako so TVU postali nepogrešljiv steber naše kulture vseživljenjskega učenja.

Učenje – zakaj in čemu?

Z izvajanjem Evropskega programa za učenje odraslih (projekt EPUO) smo dosegli nov preboj. Med drugim organiziramo forume EPUO. Leta 2021 smo jih izvedli šest o prihodnosti IO v povezavi s socialno-ekonomskimi trendi, v obdobju 2022–2023 pa osem o spretnostih za življenje. Področja našega raziskovanja so zelene in digitalne spretnosti, spretnosti za zdravo in kulturno življenje, državljanske in finančne spretnosti, medijske ter osebne in medosebne spretnosti. 
Ponovno z namenom ozaveščanja o nujnosti vseživljenjskega učenja spodbujamo ljudi, da delajo za druge in z njimi. Vendar pa poleg promocije ponudnikov IO in priložnosti za učenje vse bolj poudarjamo, 'zakaj' in 'čemu' je učenje tako pomembno. Odgovor na vprašanje 'zakaj' daje jasen smisel našemu učenju – formalnemu, neformalnemu ali priložnostnemu. Odgovor na vprašanje 'čemu' pa vzpostavlja jasno povezavo med učenjem in njegovimi neposrednimi in posrednimi dobrobitmi.

Moja vizija

Pred kratkim sem imela prijeten 'klepet' z robotom ChatGPT. Modro se mi zdi priznati potencial umetne inteligence in dejstvo, da sodobne tehnologije nezadržno napredujejo. Z zanimanjem in brez bojazni, da bi ob tem človeštvo izgubilo svojo vlogo, opazujem, v katero smer bo tekel ta razvoj. Obenem pa želim pozvati k vzporednemu gibanju, za katerega se morda na prvi pogled zdi, da se vrača v preteklost.

Trdno verjamem v večno prisotnost in pomembnost človeške modrosti. Predstavljam si ljudi, ki se združujejo in sodelujejo v skupnostih, ustanovljenih glede na geografsko območje in/ali skupni interes.

Tam si izmenjujejo izkušnje, eksperimentirajo, ustvarjajo znanje (v njegovem najfinejšem, vseobsegajočem pomenu). Na izzive prihodnosti se ne le odzivajo, temveč jih soustvarjajo. Takšne skupnosti, ki delujejo po načelu »premisli, uči se in deluj«, bi morale temeljiti na osmišljanju učenja, enakopravni medgeneracijski in medkulturni zastopanosti, prožnosti pa tudi vrednotah, medsebojnem spoštovanju in zaupanju. S premišljeno uporabo in nenehnim bogatenjem naše modrosti bi človeštvo lahko in celo moralo (p)ostati nepremagljivo!

Spretnosti za prihodnost