Kratka biografija 

Rodila sem se leta 1974 v Pragi in sem zdaj 50-letna ženska. Počutim se srečno in uravnoteženo v vseh vlogah, ki jih imam v zasebnem in poklicnem življenju. Zahvaljujem se Bogu, da sem lahko še vedno ljubeča hči, mati, babica, prijateljica, andragoginja, predavateljica in tudi garantka Akademije za dediščino tretjega življenjskega obdobja. Hvaležna sem, da imam priložnost delati s starejšimi ter zanje pripravljati izobraževalne in medgeneracijske dejavnosti. 

Moja zgodba o opolnomočenju 

Moja zgodba je dokaz, da lahko izobraževanje odraslih ne le spremeni življenje posameznika, temveč lahko odločitev prinese pozitivne spremembe tudi v družbi, v mojem primeru pri starejših. 

Po maturi na gimnaziji Nad Štolou v Pragi leta 1992 sem med letoma 1992 in 1994 nadaljeval študij na Višji srednji šoli za življenjski slog. Leta 1995 sem dobila hčerko, šest let pozneje pa še sina. Več let sem bila polno zaposlena mati in delala kot asistentka. 

Prelomnica je bila leta 2012, ko sem se pridružil Nacionalnemu inštitutu za dediščino (NPÚ), januarja 2014 pa sem se vpisal na dvoletni študijski program ohranjanja dediščine, ki ga je akreditiralo Ministrstvo za izobraževanje Češke republike. Leta 2016, pri 42 letih, sem nadaljeval z visokošolskim študijem andragogike, ki sem ga uspešno zaključila v petih letih in pridobila naziv magister. Nato sem v letih od 2023 do 2024 nadaljevala izobraževanje s študijem andragogike in izobraževalnega menedžmenta na European School of Business & Management ter pridobila naziv MBA. Spomladi leta 2019 se je name obrnilo vodstvo Zavoda za nacionalno dediščino, da bi v skladu s strateškimi cilji zavoda za obdobje 2019-2023 vodila izobraževalni program, namenjen starejšim učencem. Razvila sem temeljno metodologijo in učne načrte, jeseni 2019 pa sem začela s pilotnim letom DEDIŠČINSKE AKADEMIJE TRETJE VRSTE, v katero se je vpisalo 80 študentov. 

V obdobju, ki zdaj traja že več kot pet let, je program doživel pomembne spremembe. Med njimi sta razširitev učnega načrta na medgeneracijske dejavnosti in uvedba praktične komponente, ki se osredotoča na dokumentiranje majhnih spomenikov v pokrajini. Izobraževalni program še naprej privablja impresivno število udeležencev, januarja 2004 pa se je odprl tretji letnik študija. Po svoji obliki se program Dediščina A3A uvršča v kategorijo prostočasne in državljanske vzgoje. Njegov namen je izobraževanje starejših o ohranjanju in skrbi za kulturno dediščino. Učni načrt je oblikovan tako, da starejšim zagotavlja praktične informacije, jih motivira za nadaljnje izobraževanje in jih spodbuja k sodelovanju pri prostovoljnih dejavnostih. Diplomanti in sedanji učenci lahko razvijejo boljše razumevanje ob raziskovanju in opazovanju vrednot, ki so jih ustvarili naši predniki. Poleg tega lahko to znanje z medgeneracijskim dialogom prenesejo na naslednjo generacijo. Starejši so v vlogi dokumentatorjev spomenikov. V okviru tega programa se je leta 2023 začel izvajati projekt Dokumentiranje malih spomenikov v pokrajini, katerega cilj je povečati državljanske spretnosti starejših. 

Na podlagi predavanj Uvod v skrb za premične spomenike in Skrb za male spomenike v krajini je bil v sodelovanju z Oddelkom za premične spomenike Generalnega direktorata Inštituta pripravljen priročnik. Ta priročnik uporabljajo starejši učenci za lažje učenje in vključevanje v dokumentacijske dejavnosti. Udeleženci v okviru študija dokumentirajo spomenike in mi kot garantu izobraževalnega programa predložijo fotodokumentacijo. Dokumentacijo nato uredim in arhiviram, preden jo predam Oddelku za premične spomenike na Generalnem direktoratu Nacionalnega inštituta za kulturno dediščino. Tam jo vnesejo v ustrezno delovno zbirko podatkov - integrirani sistem za varstvo premične kulturne dediščine (ISO). 

V drugem letu smo dokumentirali 60 malih spomenikov v pokrajini, ki so obsegali različne strukture, kot so obcestna svetišča, kapelice, križi, marijanski stebri, spomeniki uglednim osebnostim, spomeniki žrtvam svetovnih vojn, romarske kapelice, nagrobni spomeniki, nišne kapelice in zvoniki. Leta 2024 je bilo to dokumentiranje spomenikov vključeno v praktično usposabljanje, tako da mora vsak študent med študijem dokumentirati najmanj 3 spomenike. S 50 študenti bomo v podatkovno zbirko prispevali najmanj 150 podatkov. Te podatke lahko strokovnjaki uporabijo pri iskanju ukradenih spomenikov ali pri restavriranju. 

Moja zgodba je dokaz, da za študij ni nikoli prepozno. Tudi v zrelih letih lahko posamezniki popolnoma spremenijo svoje kvalifikacije. 

Lahko se odločijo za študij, ki se jim v dvajsetih letih ni zdel zanimiv ali pa so ga postopoma začeli ceniti.