Februarja 2019 sem se v okviru projekta Erasmus+ KA1 (Medkulturnost je naša prednost) v Bologni udeležila strukturiranega tečaja »Medkulturno učenje in kulturna raznolikost v razredu«, kjer smo spoznavali nove metode in pristope pri delu s priseljenci. Med drugim smo spoznali metodo »kolaž«, ki je zelo uporabna in uspešna pri delu s priseljenci in tudi ostalimi ciljnimi skupinami, saj se izraža v kreativnosti, je zabavna in igriva, v ospredju pa je izdelan kolaž[1], izražen skozi posameznika.

Metodo lahko uporabimo pri skupinskem delu v razredu z različnimi udeleženci (jezikovno mešani, z znanjem slovenščine na različnih nivojih, osebami z raznimi ovirami), pa tudi v homogenih skupinah npr. pri starejših. Pri tem ni pomembno, koliko so udeleženci likovno spretni ali nadarjeni, se pa pri predstavitvah kolažev opazi kreativnost in organiziranost posameznikov.

Kolaž izdela vsak sam in kot smo različni vsi med seboj, tako so različni tudi kolaži. Skozi kolaž se kažejo razlike med nami, pa tudi podobnosti in stične točke. Tako na koncu, če damo skupaj vse kolaže, ki nas predstavljajo, dobimo celoto, ki nas povezuje in zbližuje.

Na začetku damo udeležencem navodila, kaj naj predstavijo na kolažu (npr. kaj radi počnejo, kaj jim je všeč, česa ne marajo, kako preživljajo prosti čas, …), predvsem jim sprožimo pozitivne afirmacije; nato jim damo »podlago«, na katero lepijo posamezne koščke – npr. na papir natisnemo drevo s koreninami, deblom, vejami in krošnjo in udeležencem damo navodila, kaj pomenijo korenine (družina), kaj krošnja (hobiji) ipd, lahko pa jim damo samo prazen list papirja in se sami odločijo, kaj in kako se bodo predstavili s kolažem.

Za izvedbo te metode moramo imeti na voljo  čim več različnih revij, časopisov, publikacij, iz katerih udeleženci režejo ali trgajo podobe, slike, črke, besede, dele slik ipd. ter škarje in lepila. Metoda spodbuja kreativnost in ne zahteva posebnih jezikovnih spretnosti, saj si udeleženci pri sebi zamislijo, kaj o sebi želijo predstaviti na kolažu in potem iščejo primerne motive. Če pa nimajo idej, lahko samo listajo različne revije in se jim potem utrne misel, kaj bi lahko predstavili, saj se vsak pri sebi odloči, kaj o sebi bo izpostavil na kolažu. Lahko tudi eno samo podobo. Ali pa nič. In s tem tudi nekaj pove.

Ko udeleženci izberejo ustrezne motive, jih izrežejo ali natrgajo in nalepijo na list (lahko poljubno, lahko pa se držijo podlage – drevesa ali pa česa drugega). Naslednji korak je, da se predstavijo skozi kolaž, da povedo, kako jih posamezni deli kolaža identificirajo oz. kaj predstavljajo. Pri tem ni v ospredju jezikovno izražanje (pri priseljencih), saj za predstavitev lahko uporabljajo samo besede in neverbalno komunikacijo ali krajše, enostavne povedi, kajti o njih pripovedujejo podobe, izražene na kolažu. Če imamo z udeleženci dalj časa trajajočo aktivnost, lahko kolaže nalepimo na steno v prostoru, kjer aktivnost poteka. In samo udeleženci te skupine vedo, kaj pomenijo kolaži oz. kdo tiči za posameznim kolažem.

Tudi udeleženci na strukturiranem tečaju smo se preizkusili v tej metodi in zelo uživali, ko smo bili v kreativnem procesu. Najprej smo tiho in sproščeno, potem pa vse bolj mrzlično in glasneje listali revije in časopise, si jih podajali preko mize in iskali ustrezne podobe, s katerimi bi se predstavili, pogledovali okoli sebe, kaj so našli drugi in kako so se lotili zlaganja in lepljenja koškov v celoto. Nekatere revije so imele že velike luknje, posledice prejšnjih izdelav kolažev. Ko smo našli ustrezne motive (ali pa tudi ne in smo pri predstavitvi povedali, kaj manjka, pa se nam je zdelo pomembno, da delimo z ostalimi), jih je bilo potrebno še razporediti po podlagi in jih nalepiti.

Ko smo po približno pol ure končali, je sledila predstavitev. Nekateri kolaži so bili vodoravni, drugi navpični, nekje je bil zapolnjen ves prostor, drugje ga je bilo še dovolj, nekateri niso upoštevali navodil, drugi niso imeli idej, nekaterim je zmanjkalo prostora … Pri predstavitvah sem ugotavljala, katera skupna zanimanja imamo, kaj je drugim pomembno, kaj nas osrečuje, česa ne maramo, kaj vse bi še lahko povedala o sebi. Zelo je bilo zanimivo, ko si na kolažu videl sliko, ki si jo v reviji samo preletel z očmi, nekoga drugega pa se je dotaknila in jo je uporabil na kolažu. Ali pa je uporabil podobo, ki si jo sam mrzlično iskal in ne našel in bil navdušen, v kakšnem kontekstu jo je uporabil drugi. Vsi smo bili zelo sproščeni in če nas je o kom še kaj dodatno zanimalo, česar ni povedal, nismo skoparili z vprašanji. Vsako predstavitev smo nagradili z glasnim aplavzom. Kolaže smo lepili na steno, enega zraven drugega in skupaj so predstavljali en velik kolaž nas kot posameznikov in hkrati kot skupine. Različnost nas bogati in hkrati povezuje.

Kolaž kot metoda za predstavitev posameznikov, še posebej priseljencev, ki niso tako vešči v slovenščini, se mi zdi zelo uporabna, saj za izvedbo ne zahteva posebnih znanj in spretnosti za udeležence, je kreativna, igriva in sproščena in prav gotovo prispeva k povezovanju med udeleženci, občutku pripadnosti in utrjevanju vezi v skupini.

Priporočam!

Lea Zlodej je organizatorka izobraževanja odraslih na Ljudski univerzi Jesenice.