»Zame ni primerne službe. Jaz sem nezaposljiv/-a. Ne potrebujem socialne aktivacije. Vse znam. Nihče me ne razume. Te delavnice so brezvezne. Tukaj sem zato, ker moram biti. Program traja predolgo, kaj bomo počeli 11 mesecev?«

S temi in še bolj bizarnimi izgovori se je začela socialna aktivacija dolgotrajno brezposelnih udeležencev projekta Aktivno v boljši jutri na Ljudski univerzi Slovenska Bistrica.

Ljudske univerze smo pogosto sinonim za izobraževanje odraslih, pridobitev formalne izobrazbe in izvajanje strokovnih usposabljanj in izobraževanj. Razpisi Evropskih institucij in Republike Slovenije pa nam omogočajo mnogo več kot to. Sofinanciranje neformalnih izobraževanj, usposabljanj za vseživljenjsko učenje in izvajanje raznolikih projektov za opolnomočenje ranljivih posameznikov in skupin nam omogoča, da vključene osebe v takšnih programih usvojijo najpomembnejše veščine za spopadanje z vsakdanjimi težavami, tako pri vključevanju v socialno okolje, kot pri vključevanju na trg dela.

Ljudska univerza Slovenska Bistrica je bila uspešna na razpisu za izvajanje dolgega programa socialne aktivacije, ki sta ga sofinancirala Evropski socialni sklad in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. S prijavljenim projektom »Aktivno v boljši jutri« smo na različnih delavnicah in izobraževanjih omogočili ranljivim in socialno prikrajšanim posameznikom krepitev in usvajanje novih, funkcionalnih in delovnih spretnosti, utrjevanje komunikacijskih veščin in izboljšanje samopodobe. Največji poudarek pa je bil zlasti na gradnji in vzpostavitvi socialnih veščin.

V program  »Aktivno v boljši jutri« je bilo vključenih 46 dolgotrajno brezposelnih oseb. Govorimo predvsem o udeležencih, ki so potisnjeni na rob družbe, brez vsakodnevnih socialnih stikov, brezposelni, invalidi, ali kakorkoli drugače socialno prikrajšani ali izključeni. Udeleženci so bili zelo raznoliki pri vseh lastnostih. Bile so velike starostne razlike, bivalne razmere, družinski odnosi, delovne izkušnje, zdravstvene težave, splošno znanje, in še bi lahko naštevala. Kljub številnim razlikam so imeli skupni imenovalec. Pomanjkanje socialnih veščin, socialna neaktivnost in velike ovire pri sprejemanju sebe in drugih.

Kot izvajalec programa socialne aktivacije smo skušali ustvariti socialni prostor, ki je vključenim v dveh skupinah 11 mesecev omogočal zelo raznolike priložnosti za razvoj socialnih veščin, delovnih in funkcionalnih kompetenc, računalniškega znanja in znanja tujih jezikov. Vse to, kar potrebujejo, da bodo uspešnejši pri vključevanju na trg dela.

Takoj smo spoznali, da prihajajo v socialni prostor iz svojega osnovnega socialnega okolja, ki ga zaznamuje osebna zgodovina in posebnosti. Prav zaradi tega je bilo potrebnega veliko prilagajanja vsebin posameznikom in šele nato skupinskim potrebam. Če smo želeli vzpostaviti pozitivno skupinsko dinamiko, smo morali najprej posameznikom omogočati ustvariti dobro samopodobo, saj so druge lažje sprejemali, ko so razumeli sebe. To pa smo najlažje dosegli s krepitvijo socialnih spretnosti.

K nam so bili napoteni udeleženci, ki so že dlje časa redni obiskovalci zavoda za zaposlovanje in centra za socialno delo. Instituciji sta reševali njihovo socialno in zaposlitveno problematiko, pri nas, na ljudski pa smo jih obravnavali celostno. Za takšno obravnavo smo imeli čas in vsa potrebna znanja. Nudili smo jim podporo pri spopadanju z vsakdanjimi težavami, jim pomagali pri iskanju primerne zaposlitve, jih pripravljali na zaposlitvene razgovore, jih opolnomočili …  A ni šlo brez zapletov, prepirov, prepričevanj, solz, zagrenjenosti, obtoževanja, zanikanja, in raznih zanimivih zgodb.

Če bi morala izpostaviti najbolj »zanimive«, jih najdem kar nekaj. Vsekakor pa zmaga zgodba udeleženke z Aspergerjevim sindromom. Udeleženka je imela ob začetku velike težave pri komunikaciji, pri socialni interakciji z drugimi udeleženci, pri vzpostavljanju stikov, ob neposrednem telesnem stiku jo je kar streslo. Bila je brez delovnih izkušanj. Zavedala se je svojih težav in želela pomoč pri spopadanju z njimi.  Po individualnem razgovoru z njo in ostalimi udeleženci smo določili jasen in natančen urnik, ki smo se ga dosledno držali. To je vsem, predvsem pa njej, dajalo občutek varnosti, rutine in striktnosti.

Ker je udeleženka imela računalniško znanje, kar je potrjevala VII. stopnja izobrazbe, smo ji predlagali, da bi pod vodstvom mentorja ostale udeležence učila osnov računalništva. Predlog je sledil cilju premagovanja strahu pred nastopanjem, govorjenjem in je bil del njene želje po poučevanju računalništva.  Med poučevanjem je ugotovila, da takšnega dela verjetno ne bo nikoli opravljala. Delo ji je predstavljalo velik psihični napor, ni se dobro počutila, prav tako ni dosegla želenega odziva pri udeležencih. Predvsem pa ji takšno delo ni predstavljalo zadovoljstva. Zato se je odločila, da bo iskala zaposlitev v drugi smeri, v ljubezni do živali. Po izobrazbi je namreč tudi diplomirana biologinja, specializirana za akvaristiko. In kot bi mignil je na spletu našla prosto delovno mesto, ki ji je bilo pisano na kožo. Trgovina z živalmi je namreč iskala prav njen profil delavca, akvarista začetnika. Na delovno mesto se je prijavila brez pričakovanj, saj je bila kot dolgotrajno brezposelna oseba že večkrat razočarana. In ko je dobila vabilo na razgovor, je bila zelo presenečena in hkrati zelo prestrašena. Prvič je doživljala takšen občutek nemoči, saj si je zaposlitve resnično želela. Skupaj smo jo pripravljali na razgovor, jo vzpodbujali in ji pomagali pri sestavi prijave na prosto delovno mesto in življenjepisa. Po uspešnem razgovoru je sledila zaposlitev. V njej pa je še vedno bil občutek nemoči, strahu pred delom s strankami in strah pred razočaranjem sebe in drugih. Ob poslavljanju smo bili osupli. Vse udeležence je objela in vsakemu posebej namenila lepo besedo. Jok pa je nakazoval, kako se je v samo treh mesecih vklopila v skupino, kako ji je aktivacija pomagala pri spopadanju z boleznijo, koliko je osebnostno napredovala v tako kratkem času in da zmore vse, če si to zares želi in je za to pripravljena narediti velik korak.

Ko sem po dveh letih ponovno stopila v stik z njo, sem bila še bolj presenečena. Oseba, ki jo je bilo prej strah lastne sence, ki je imela težave s komunikacijo, oseba, ki je težko sprejemala svojo drugačnost, je sedaj vodja oddelka akvaristike v trgovini za živali.  Po telefonu je bila zelo zgovorna, nasmejana, delovala je polna energije. In kakšno je njeno mnenje po skoraj dveh letih odhodu iz programa? Njeno mnenje je še vedno isto: brez socialne aktivacije ji ne bi uspelo. In prav ona je ena izmed udeležencev, ki so dober pokazatelj odlično sestavljenega programa, vodenja, strokovnosti  mentorjev in smotrnosti celovite obravnave posameznika.

Zgodb z dobrim koncem je bilo v programu še veliko, a tudi slabih primerov bi se nekaj našlo. Udeleženec, ki se je nad vsem pritoževal, pisal negativne bloge, spisal prijavo na ministrstvo, se prepiral z ostalimi udeleženci programa in kritiziral strokovne delavce ter celoten program. A še v tem primeru bi lahko rekla, da je šlo le za slab potek, konec je vseeno bil uspešen. Med programom je s krepitvijo socialnih veščin, novim znanjem in številnimi novimi kompetencami pridobil pozitivno samopodobo, spoznal nove prijatelje, se opolnomočil in se socialno aktiviral. Ko je vse našteto usvojil, se je prijavil na prosto delovno mesto. Bil je spešen in se zaposlil za nedoločen čas v podjetju, kjer smo bili med izvajanjem programa na predstavitvi dela in poklicev. Iskal je delo, pri katerem bo imel minimalno stika z ljudmi, večji del ga bo opravljal zunaj in uspešno delo mu bo omogočalo več časa za njegove hobije. Postal je poštar in svoje delo več kot uspešno in rad opravlja.

Pravzaprav so zgodbe vseh udeležencev uspešne, saj če ocenim celotno izvedbo projekta, lahko z gotovostjo trdim, da je večina udeležencev postala bolj konkurenčna na trgu dela, usvojila različne tehnike spopadanja z vsakdanjimi težavnimi, pridobila številna nova znanja in se osebno okrepila. Projekt pa ni omogočal osebnega in strokovnega napredovanja samo udeležencem, ampak tudi strokovnim delavcem, ki smo rasli med iskanja vzporednic med željami in potrebami udeležencev ter zahtevami in cilji razpisa. In ko smo uspešno izpeljali potrebe obeh strani, smo dali priznanje tudi svojemu strokovnemu vodenju.

Projekt Aktivno v boljši jutri je bil dobrodošel za vse udeležence, saj jih je opolnomočil, da so stopili iz cone udobja in se s pomočjo strokovne obravnave dosegli želen življenjski cilj, pa naj je to bila zaposlitev ali le boljša samopodoba. V obeh primerih je dosežen primaren cilj projekta, socialna aktivacija.

Valentina Tomasini je univerzitetna diplomirana pravnica, ki uživa pri poučevanju in je koordinatorica omenjenega projekta.

Na Ljudski univerzi Slovenska Bistrica je zaposlena kot strokovna delavka – organizatorka izobraževanja odraslih in svoje znanje iz obeh  strokovnih področjih lahko vsakodnevno uporablja pri svojem delu. Poučuje  temelje pravne kulture v srednješolskih programih, pridobila pa si ji tudi dodatno kvalifikacijo strokovnjakinja za varstvo osebnih podatkov.  Je pooblaščena oseba za varstvo osebnih podatkov, veselje do poučevanja pa pride najbolj do izraza pri delu z odraslimi v Središču za samostojno učenje in pri učni pomoči.  Največ znanja in izkušenj za delo z ranljivimi ciljnimi skupinami odraslih je pridobila kot koordinatorica dolgega programa socialne aktivacije Aktivno v boljši jutri.