Kratek življenjepis

Na Andragoškem centru Slovenije delam že 25 let. Moje glavno področje dela je preverjanje predhodno pridobljenega znanja odraslih. Razvila sem postopek, metode in orodja za preverjanje in sem se vključila v usposabljanje svetovalcev na tem področju. Strokovno sem sodelovala pri sistemski uvedbi nacionalnih poklicnih kvalifikacij (NPK). Sem članica različnih nacionalnih odborov in strokovnih skupin.

Moja z godba

Kot otrok sem se najraje igrala tako, da sem postala nekdo drug. Ko sem bila sama, sem se prelevila v televizijsko napovedovalko, prodajalko ali tajnico. A najbolje sem se počutila kot učiteljica.

Ko so se otroci iz soseske zbrali na dvorišču, sem jih posedla po stopnicah. Pred prenosno tablo, s kredo v roki, sem zagnano poučevala, vmes pa sem prijateljem postavljala vprašanja, kot to počne prava učiteljica.

Ta vloga me je najbolj zaznamovala. Željo, da postanem učiteljica, sem gojila vse do konca srednje šole. A tik pred zaključkom srednje šole – po opravljeni praksi v osnovni šoli – sem se znašla na razpotju. Dinamika v šoli me je nenadoma odvrnila od dolgoletne želje po poučevanju. Kaj zdaj? Kam naprej? Sošolka in prijateljica me je povabila na informativni dan za program andragogike. Poleg drugih fakultet, ki so me pritegnile in sem jih obiskala, sem se udeležila tudi informativnega dne na Filozofski fakulteti. Smer andragogika. Poslanstvo, ki sem ga čutila že od otroštva, se je v meni ponovno prebudilo – poučevati, vendar drugačno ciljno skupino. In še lažje bo, sem si mislila. Pravijo, da so odrasli bolj motivirani za učenje. Obiskujejo izobraževanja, ki jih zanimajo, zato so pripravljeni vložiti trud in energijo. Ja, nekateri. Spet drugi pa vidijo učenje kot nekaj, kar je namenjeno drugim in ne njim. Tako se znajdejo v primežu neskladja, ko na eni strani potrebujejo znanje in izobrazbo za ohranjanje konkurenčnosti na trgu dela in aktivne vloge v družbi, na drugi strani pa se ne doživljajo kot učeči se posamezniki.

S tem izzivom sem se tudi sama hitro soočila na svoji poklicni poti. Kot izobraževalka odraslih se ukvarjam predvsem z ugotavljanjem in vrednotenjem znanja in kompetenc, pridobljenih na različne načine. Omenjeno neskladje pri odraslih je postalo skoraj otipljivo. Zlasti pri tistih brez izobrazbe, ki so pogosto tudi učno nedejavni. Zakaj? V našem prostoru še vedno prevladuje miselnost, da štejejo le formalno pridobljena znanja. Ostalim veščinam, spretnostim in znanjem pa ne pripisujejo nobene vrednosti. Niti v primerih, ko posameznik že vrsto let samostojno dela v določeni stroki. Njegovo celovito znanje in kompetence so izjemno dragocene tako na trgu dela kot v vsakdanjem življenju. Družbene razmere in pogoji na trgu dela ga silijo, da svoje znanje nenehno posodablja in nadgrajuje.

Največji izziv, s katerim sem se soočila pri svojem delu, je zagotovo, kako manj izobraženim odraslim približati koristi ugotavljanja in vrednotenja njihovih znanj in kompetenc ter kako jih motivirati za vključitev v postopke vrednotenja predhodno pridobljenega znanja. Namen teh postopkov je ugotoviti, s katerimi znanji in kompetencami (ne glede na to, kje jih je pridobil) odrasli razpolaga ter kje in kako jih lahko v svojem osebnem in poklicnem življenju uveljavlja. Seveda se v postopkih vrednotenja pokažejo tudi vrzeli. Te so podlaga za načrtovanje in izpeljavo učnih aktivnosti, kar pri manj izobraženih odraslih vzbudi strah. Ta strah vpliva na motivacijo za vključitev v postopek vrednotenja. Zdi se mi, kot bi motivacija za vključitev v postopke v trenutku izpuhtela. Temelji namreč na predstavi odraslega, da nič ne zna, ker nima formalne izobrazbe. Ne zazna nobene potrebe po lastnem izobraževanju in učenju, zato si ne postavlja učnih ciljev. Njegova utemeljitev je: Nič ne znam, zato nimam ničesar pokazati.

Motiviranje odraslih za sodelovanje v procesih je ena najzahtevnejših nalog izobraževalca odraslih.

Kljub temu pa lahko rečem, da je ves trud poplačan, ko spremljamo preobrazbo večine odraslih, ki postopke zaključijo. Užitek je gledati, kako se spremeni njihova drža. So bolj samozavestni. Jasneje govorijo o svojih odlikah. Začnejo si postavljati cilje, tako učne kot življenjske in poklicne.

Nekateri spremenijo svojo poklicno pot. Pomembno je, da nenadoma upajo postavljati vprašanja, govorijo o svojih šibkostih in načrtujejo, kako jih bodo odpravili.

Ta vpliv pa ni omejen le na odrasle, ki postopke ugotavljanja in vrednotenja zaključijo. S spremenjenim načinom vedenja vplivajo na svoje sodelavce, partnerje, otroke, starše, sosede, prijatelje … Odrasli, ki so se udeležili postopkov vrednotenja, so najboljši ambasadorji le-teh. Izobraževalci odraslih pa smo tisti, ki jih na tej poti spremljamo, jih podpiramo in jim pomagamo premagovati ovire, ki se jim zdijo nepremagljive.