Učenje, motivacija in osebe z motnjo v duševnem razvoju
Učenje je vseživljenjski proces, ki velja tudi za osebe z motnjo v duševnem razvoju (v nadaljevanju uporabniki). Z učenjem ohranjajo svoje spretnosti in zmožnosti, razvijajo svojo osebnost in uresničujejo svoje potenciale. Odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju imajo svoje cilje in potrebe po izobraževanju. Pri tem je potrebno upoštevati njihove potrebe, želje in interese, ter se ne omejevati le na želje njihovih staršev oziroma njihovih zakonitih zastopnikov.
Sodelovanje svojcev in bližnjih je pomembno, ker pogosto bolje razumejo uporabnikove potrebe, vendar je potrebno v izbiro izobraževalnih programov vključiti tudi uporabnika, saj se s tem ohranja uporabnikovo samoodločanje.
Pri pogovoru z uporabniki izvem, da učenje razumejo kot obliko samostojnosti in zmanjšano potrebo po pomoči drugih. Učenje za njih predstavlja vsesplošno znanje, ki jim omogoča vsesplošno razgledanost in orodje za integracijo v širšo družbo.
Učna uspešnost oseb z motnjo v duševnem razvoju je odvisna od strukture osebnosti posameznika, intelektualnih sposobnosti, pripravljenosti na učenje, pridruženih motenj ali drugih stanj, preteklo znanje in izkušnje, okolje iz katerega prihajajo, podpora staršev ali skrbnikov… Učna uspešnost je odvisna tudi od motiviranosti za učenje.
Uporabniki se vključujejo v učenje oziroma aktivnosti zaradi zunanje motivacije. Kot posledico zunanje motivacije izpostavljajo, da se učijo zaradi nagrad, pohval, priznanj in drugo.
Opazila sem, da večina uporabnikov z zmerno motnjo potrebuje stalno zunanjo motivacijo, ker ne zmorejo predvideti pozitivnih učinkov učenja zaradi zmanjšanih intelektualnih sposobnosti. Tukaj izpostavimo pomembno vlogo učitelja, ki vpliva na motivacijo z različnimi strategijami in učnimi metodami. Včasih je lahko vir zunanje motivacije zelo enostaven: pitje kave, sprehod, pogovor, odhod domov, ko govorimo o uporabnikih v institucionalizirani oskrbi, ali pohvala s strani zaposlenega. Pri vsakem uporabniku poiščemo »močna področja« in ta spodbujamo.
Viri njihove notranje motivacije pa so interesi, izzivi in potreba po samostojnem obvladovanju nalog ipd. Nekateri uporabniki imajo močnejšo notranjo motivacijo, navadno so to bolj intelektualno sposobni uporabniki. Ena izmed njih je uporabnica, ki se je naučila uporabe računalnika in telefona. Želela je znati samostojno kontaktirati zdravstveno osebje, pošilja ti spletno pošto in nakupovati na spletu. Na učno uspešnost poleg motivacije vplivajo tudi čustveni dejavniki.
V zadnjih letih se izpostavlja nacionalna strategija deinstitucionalizacije. Cilj je, da pri uporabnikih zmanjšamo potrebo po institucionalizirani oskrbi in jih podpremo pri neodvisnem življenju. Tudi VDC Tončke Hočevar izvaja strategijo deinstitucionalizacije. Za uporabnike je to velik izziv, učenje pa je ključno pri osamosvojiti uporabnikov… Veliko vlogo igrajo zaposleni, z znanjem in razumevanjem področja izobraževanja odraslih oseb z motnjo v duševnem razvoju. Pomembno se mi zdi, da osebam z motnjo v duševnem razvoju ponudimo širok izbor izobraževanj in spodbudno učno okolje s ciljem ohranjanja in izboljšanja spretnosti in kompetenc vsakdanjega življenja.
Amela Zahirović je delovna terapevtka zaposlena na delovnem mestu Animatorke. Izvaja aktivnosti neformalnega, priložnostnega učenja in skrbi za kakovostno preživljanje prostega časa v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar, https://www.vdc.si/.
V tem letu je koordinatorica Erasmus+ projekta: Mobilnosti osebja in učečih se odraslih oseb z motnjo v duševnem razvoju s ciljem usposabljanja samostojnega življenja.
