Mednarodna konferenca o izobraževanju odraslih – CONFINTEA VII

V spletnem dnevniku predstavljamo junijsko Mednarodno konferenco o izobraževanju odraslih – CONFINTEA VII. Zapis začenjamo z opisom poteka konference, sledita pa zapisa o tem, kako sva konferenco doživeli članici slovenske delegacije.
***
Med 15. in 17. junijem 2022 smo se Teja Dolgan (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport – MIZŠ), dr. Nataša Potočnik in mag. Jasmina Mirčeva (obe Andragoški center Slovenije – ACS) udeležile Mednarodne konference o izobraževanju odraslih Učenje odraslih in izobraževanje za trajnostni razvoj – transformativno učenje (Adult Learning and Education for Sustainable Development – a Transformative Agenda – CONFINTEA VII). Konference se je v živo in po spletu udeležilo več kot 1.000 predstavnikov, med njimi tudi voditelji držav, ministri za izobraževanje in visoki predstavniki Združenih narodov.
Dan pred začetkom visokega dogodka so bili organizirani trije forumi: civilno družbenih organizacij; mladih in forum zasebnega sektorja. Udeleženci so razpravljali o izzivih in prednostnih nalogah na omenjenih področjih v različnih regijah sveta. Pripravili so niz priporočil, ki so bila obravnavana na osrednjem delu konference.

V okviru konference (program) je bilo izvedenih šest plenarnih predavanj in dvajset delavnic o učenju odraslih v povezavi s podnebnimi spremembami, pravico do vseživljenjskega učenja, pismenostjo, uporabo sodobne tehnologije pri učenju, prihodnostjo delovnih in učnih mest. Udeleženci so razpravljali o tem, kako uporabiti transformativno moč učenja odraslih in izobraževanja za trajnostni razvoj v kontekstu izzivov, kot so podnebna kriza, hiter tehnološki napredek in spreminjajoči se svet dela.

Mednarodna konferenca CONFINTEA se organizira vsakih 12 let z namenom, da se oblikujejo smernice učenja in izobraževanja odraslih v naslednjem desetletju. Prva konferenca je bila leta 1949 v Elsinorju na Danskem; sledila je konferenca v Montrealu (Kanada) leta 1960; v Tokiu na Japonskem je bila izvedena leta 1972, v Parizu leta 1985, v Hamburgu 1997 in v Belému (Brazilija) leta 2009.
Na Belémski konferenci je bil sprejet okvir za ukrepanje (BFA). Na podlagi tega so se sodelujoče države zavezale, da bodo še posebej podprle šest ključnih področij izobraževanja in učenja odraslih: politiko, upravljanje, financiranje, sodelovanje, udeležbo in kakovost. Njihovo uresničevanje je bilo objavljeno v globalnem poročilu o učenju in izobraževanju odraslih GRALE 5 in predstavljeno na Mednarodni konferenci v Marakešu. Ključno sporočilo Petega globalnega poročila UNESCO je bilo, da izobraževanje odraslih ne doseže tistih, ki ga najbolj potrebujejo.
Novi okvir za ukrepanje na področju učenja in izobraževanja odraslih, sprejet na marakeški konferenci, je nadomestil BFA. Predstavniki več kot 140 držav so se ob tem zavezali, da bodo vizijo pravice do vseživljenjskega učenja prenesli v resničnost. Znatno bodo povečali udeležbo odraslih v učenju in uresničili potrebo po večjih finančnih naložbah v učenje in izobraževanje odraslih.

V okviru konference je bila promovirana publikacija Making lifelong learning a reality (Naj postane vseživljenjsko učenje realnost), ki jo je izdal Unescov inštitut za vseživljenjsko učenje – UIL. Priročnik vsebuje informacije in osnovne konceptualne modele za olajšanje izvajanja vseživljenjskega učenja na nacionalni in lokalni ravni. Prinaša prikaze iz mednarodnih izkušenj in ponuja smernice za operacionalizacijo vseživljenjskega učenja kot odgovor na glavna vprašanja trajnostnega razvoja v skladu z Agendo za trajnostni razvoj 2030. Mišljen je kot vir navdiha, vodnik za oblikovalce politik in uradnike, odgovorne za izvajanje politik vseživljenjskega učenja. Elektronska različica je na voljo na spletu, tiskana pa v Knjižnici ACS.
Mag. Jasmina Mirčeva je na Andragoškem centru Slovenije zaposlena kot višja raziskovalka. Med drugim koordinira pripravo nacionalnih poročil CONFINTEA.
***
Dogodka, kot je bila konferenca CONFINTEA VII, sem se udeležila prvič, in sicer kot vodja Sektorja za izobraževanje odraslih na MIZŠ. Zame je bila to zanimiva izkušnja. Mestoma naporna, saj so se panelne razprave in delavnice strnjeno raztezale od jutra do večera. Poleg tega je svoje dodala marakeška vročina v kombinaciji z močnimi klimatskimi napravami v dvoranah. Pa vendar – konferenca je bila dogodek, ki se ga je bilo vredno udeležiti. S kolegicama iz ACS smo se dogovorile, kako bomo sodelovale na izbirnih delavnicah, da smo kar najbolj pokrile različne aspekte izobraževanja odraslih. Mene so pritegnile teme, kot so:
- Izobraževanje odraslih in dostojno delo: prepoznavanje in razvijanje spretnosti za zaposljivost in dostojno delo,
- Trenutni izzivi upravljanja izobraževanja: inovacije za zaščito in napredek,
- Odprti izobraževalni viri in vseživljenjsko učenje: trenutni trendi in prihodnje perspektive.
Nabor tem je bil pester, prav tako izbor govorcev, ki so plenarno ali v razgovoru predstavljali pomembne ugotovitve, poglede držav, rešitve in primere dobrih praks.

Kaj je meni prinesla udeležba na konferenci? Dala mi je misliti, da je potrebno imeti odprte oči in ušesa povsod, kjer je govor o izobraževanju odraslih. Še zlasti, ko je govor o sistemskih rešitvah v posameznih državah. Z izmenjavo znanj, izkušenj, pa tudi mnenj je potrebno graditi zavedanje, kaj je v sistemu mogoče, kaj je smiselno in kaj učinkovito. Potrebno je zgraditi učinkovit in vzdržen sistem dostopa do izobraževanja odraslih in vseživljenjskega učenja prav za vse prebivalce, še zlasti pa za tiste, ki se ta trenutek še niti ne zavedajo, da to potrebujejo, ali pa zaradi različnih sistemskih in situacijskih ovir nimajo nikakršnega dostopa.
S sprejetjem Marakeškega okvira za ukrepanje (dokument bomo prevedli v slovenski jezik) so se vse države članice UNESCO zavezale, da si bodo prizadevale za uresničitev pravice do vseživljenjskega učenja, izboljšanje upravljanja in kakovosti učenja in izobraževanja odraslih, podprtega s povečanimi naložbami. Zavezale so se, da bodo vključevanje postavile v središče teh prizadevanj. S tem bi zagotovile, da imajo tisti, ki so najpogosteje izpuščeni, korist od vseživljenjskega učenja. Za dosego teh ciljev bo potrebnega veliko usklajenega dela vseh deležnikov.
Teja Dolgan na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport vodi Sektor za izobraževanje odraslih.
***
V slovenski delegaciji na letošnji konferenci CONFINTEA sem bila kot direktorica ACS. V nadaljevanju preberite moje vtise s konference:
Mednarodne konference CONFINTEA sem se udeležila prvič. Prevzela me je zavzetost sodelujočih držav, saj na temo pravice do učenja in izobraževanja odraslih (UIO) številne države nimajo veliko priložnosti, da bi bile slišane in videne v svojih prizadevanjih za izboljšanje temeljnih zmožnosti, aktivnega državljanstva, inkluzije ipd.
Unescova konferenca je vsem sodelujočim dala glas in že z izbiro prizorišča ter izredno prijaznostjo organizatorjev iz Maroka izkazala spoštovanje do napora prav vseh sodelujočih držav, ki ga vlagajo v uresničevanje človekove pravice do vseživljenjskega učenja in izobraževanja.

Kljub vsemu pa je bilo iz uvodnih poročil in nagovorov pretresljivo slišati, da še vedno 770 milijonov ljudi ne bere in da je 50 % ljudi brez kakršnih koli digitalnih kompetenc. Še vedno je premalo investiranja v UIO, obstoječa vlaganja pa niso namenjena tistim, ki to najbolj potrebujejo. Vse to je bilo sicer zapisano že v Belémski zavezi (v okviru za ukrepanje, sprejetem 2009 na Belémski konferenci), zato smo udeleženci Marakeške konference novi okvir sprejeli z bučnim aplavzom, ki je po vsem videnem oz. povedanem v zelo aktivnih konferenčnih dneh pomenil upanje in zavzetost, da tokrat uresničimo glavne zaveze, ki so ostale neuresničene, in da občutno povečamo vlaganje v izobraževanje odraslih.
Učenje in izobraževanje odraslih moramo razumeti kot javno dobro, kot pravico, ki nam je dana skozi celotno življenjsko obdobje, in pri tem odrasle vključiti v odločitve, ki se tičejo njihovega učenja, torej videti civilno družbo kot enakovrednega partnerja vlade.
Konferenca je prinesla še številna druga sporočila in zaključke – od pomena pismenosti (zlasti za aktivno državljanstvo), spodbujanja kritičnega mišljenja, prožnih oblik učenja in izobraževanja zaradi trga dela, priložnosti digitalizacije za celotno področje vseživljenjskega učenja, do pomena usposabljanja izobraževalcev odraslih, kariernega svetovanja ter vrednotenja in priznavanja pridobljenih znanj.
Seveda je bilo vse prežeto tudi s problematiko reševanja podnebne krize in trajnostnega razvoja, kot ga opredeljuje Agenda za trajnostni razvoj 2030. In prav vsi govorci so se strinjali, da je razvoj državljanske kompetence (predvsem za aktivno državljanstvo in socialno vključenost) ključ za reševanje tega in ostalih izzivov sodobne družbe.
Opisnike za socialne in državljanske kompetence v Sloveniji že imamo – kako pa kompetence razvijamo?
Dr. Nataša Potočnik je direktorica Andragoškega centra Slovenije.