EPALE - Spletna platforma za učenje odraslih v Evropi

25. maj. Dolga je bila tale sreda. Od doma sem se odpravila okrog sedmih, saj so sporočali, da je na primorski avtocesti spet prometna nesreča, domov pa sem prišla nekaj čez deseto zvečer. Niti trenutka mi ni bilo žal za vso to pot, ki je očrtala več kot 360 km.

Vmes sem si vzela čas, odvila na stransko pot in na cvetočih, še nepokošenih travnikih nabrala šopke marjetic – simbol TVU-ja. Konec koncev se spodobi, da na praznovanje – v Novem mestu so praznovali 10-letnico prirejanja Parade učenja – prineseš darilo.

Najprej v Krško … 

Trg pred kulturnim domom je bil pripravljen: stojnice, baloni, plakati, predvsem pa nasmejani in dobrovoljni ljudje, ki so se ustavljali pri enih in drugih ter srkali nova (spo)znanja. Po stopniščih ob domu so se na prizorišče spuščali prvčki iz bližnje osnovne šole in prav kmalu kot grozd obstopili lutko, na kateri so se (na)učili oživljanja. Ples, predstava papirnatega gledališča, glasba harmonikarskega orkestra, predstavitve, telovadba (in to takoj zjutraj!), ustvarjalne delavnice … 

Trg so preletavali milni mehurčki in bilo je res pravljično. In prav ti milni mehurčki so bili prispodoba znanja, ki leti v nebo, in hkrati s svojim pokom nakazuje minljivost naučenega.

Žal mi je, da nisem mogla še na Grad Rajhenburg v Brestanico, kjer je mag. Jani Prgić na večernem strokovnem dogodku govoril o dejavnikih uspeha. Moji načrti za večer so bili drugačni.

Ob vsem, kar sem doživela v Krškem, me je najbolj pobožalo spoznanje, kako zelo je Nataša Kršak, direktorica LU Krško, ponosna na svojo ekipo zaposlenih in hvaležna za pomoč zunanjih (so)delavcev iz lokalnega okolja. Le povezani zmorejo več. 

V Novem mestu sem tkala vezi … 

Razrez torte ob 10-letnici Parade učenja sem zamudila, ljudje so se po dopoldanskem delu že razšli, na hodniku pa sem vendarle srečala našega starega znanca Jožeta, dobitnika priznanja ACS za promocijo učenja in znanja 2011. Prav prijetno je bilo po dolgem času poklepetati z njim. Oba sva se kasneje udeležila strokovnega dogodka, ki je bil hkrati zaključni dogodek projektov VšečKAMin GREM – Karierni center za mlade in mednarodnega projekta Re.M.I.D.A.

Vse skupaj se je začelo z igranjem. Že dolgo, zadnjič menda pred dobrimi tremi leti, ko smo na enem petkovem srečanju, ki smo ga organizirali na Andragoškem centru Slovenije, spoznavali metodo LEGO SERIOUS PLAY, nisem med prsi vrtela lego kock. No, tokrat spet – oblikovali smo svoje delovno mesto in se ob tem predstavili članom omizja. In tako sem spoznala svojo sosedo, doc. dr. Mojco Blažič, ki deluje v Kariernem centru Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu. Pred časom, ko je bila zaposlena na CPI, je že sodelovala z našimi dekleti. V svojih predavanjih na fakulteti za zdravstvo se dotika tudi tem trajnostnega razvoja, zato sem ji predstavila nov projekt Podnebni cilji v vzgoji in izobraževanju. Povabila sem jo k sodelovanju v preizkušanju novega pristopa, ki nastaja v tem projektu. Kot mi je takoj naslednji dan odpisala v LinkedInovem klepetu, se je že prijavila.

Beseda je dala besedo ... Pa ne le z njo. V druženju po strokovnem dogodku tudi z Anito, Teo, Tino in Zvonko … Od ene od udeleženk srečanja sem izvedela za projekt, katerega predstavitev bi prav gotovo sodila na naš portal Poti izpopolnjevanja – Podjetno nad izzive – PONI. Skratka – več kot uspešen postanek na prizorišču Parade učenja v Novem mestu! 

Pika na i … 

Ko sem prišla zvečer v Šmarje, je bilo ozračje prijetno ohlajeno. Očitno je bilo, da se je dogajanje pred dežjem umaknilo v prostore knjižnice. V avli sem naletela na Janjo Vidmar, soavtorico biografije o nogometašu Marcosu Tavaresu. Zanimalo me je, kako se je lotila pisanja biografije športnika. Vajena sem, da piše druge žanre literature. Predstavljam si, da je pisanje biografije prav svojevrstna obrt. V pogovoru z njo mi je izdala, da si je prav obljubila, da bo pisala tovrstno literaturo samo, če bo imela značaj romana. In tega se je držala. Ker rada prebiram njene knjige, sem na seznam poletnega branja dodala naslov Legenda: Marcos Tavares. Njega nisem 'doživela', saj so ga menda fantje po predstavitvi zvabili na nogometno igrišče. Pa to je menda mili izraz tega, kar se je dogajalo.

No, pa povejte, če v Šmarju niso izbrali legendarnih gostov Parade! Ob Marcosu še Tajdo Korče, zmagovalko šova Slovenija ima talent 2021, in Aljošo Bagola, kreativca, avtorja knjig in predavatelja.

In prav zaradi njega se je moj krog popotovanja podaljšal za 120 km. Pravzaprav zaradi njegovega predavanja Kako biti v redu. Pa saj tega si vsi želimo, ali ne? Berem njegovo knjigo Kako izgoreti ... in vzeti življenje v svoje roke. Očarana sem nad njegovo zmožnostjo besednega kovaštva. Če dobro pomislim, so vse pomembne rešitve zagat že v poimenovanju samem. Vendar nikoli ne gledamo s te plati. Vsaj jaz ne. Do zdaj. Naj vam navržem le par stavkov, ki jih je stresal kot za šalo v sredinem večeru. Po celodnevnem dogajanju in predvsem polni glavi vtisov mi je bilo na trenutke kar težko slediti njegovemu galopiranju besed in stavkov.

Med nastopom je Aljoša zavrtel tudi nekaj mojstrskih oglasov, pod katere se je podpisal kot kreativni direktor agencije Pristop. Tukaj je eden od njih. Tako, za občutek. Zajema pobudo »Moč besed«. S kampanjo so želeli sporočiti, da so pozitivna sporočila ter strpen in spoštljiv dialog veliko veliko močnejše orodje od žaljenja, stereotipiziranja ali zasmehovanja. Besede lahko bolijo in prizadenejo, česar nočemo. Zato: »Pogasi sovražnost. Govori ljubezen.« 

Ko sem se vozila zvečer domov, me je prevevala hvaležnost. Hvaležnost, da delam, kar delam, in da sem lahko priča temu, kar ustvarjajo drugi za druge. Ali bolje, kar ustvarjamo drug za drugega. 

Kratke utrinke iz ostalih prizorišč, ki smo jih obiskali sodelavci ACS, lahko preberete v e-Novičkah.

Nevenka Kocijančič je zaposlena na Andragoškem centru Slovenije kot urednica spletnih strani. Že vrsto let se ukvarja s promocijo izobraževanja in učenja odraslih, že več kot pet let pa opravlja operativne naloge za projekt EPALE.