chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

ePlatforma za izobraževanje odraslih v Evropi

 
 

Spletni dnevnik

Spoznanja na rob okrogli mizi o e-pismenosti starejših na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani

25/10/2015
by DUSANA FINDEISEN
Jezik: SL

Digitalna družba zahteva, da so vanjo vključeni vsi njeni člani, ne glede na starost, življenjsko obdobje, zdravstveno stanje, stopnjo formalne izobrazbe, socialno poreklo, premoženjsko stanje, spol, etnično pripadnost ali družbeni status.

Starejši niso homogena skupina, najmanj od vsega jih določa starost. Med starejšimi so moški in ženske, izobraženi in manj izobraženi, vedni in manj vedni, tisti, ki so vključeni v zaprte ali odprte socialne mreže, tisti, ki živijo v družinah ali v partnerstvu ali sami, tisti, ki so zaposleni, in tisti, ki niso, tisti, ki so dejavni državljani, in tisti, ki niso. Ti imajo različne možnosti za pridobivanje in uporabo računalniškega znanja. Izhajati je treba iz tega dejstva.

Starejši niso nujno prejemniki znanja, so tudi inovatorji in posredniki tehnološkega znanja! Poznavanje računalniških veščin in novih tehnologij namreč ni dihotomno razporejeno med mlade in stare, zato ni prav in je škodljivo govoriti o tem, da bodo mladi učili starejše računalništva ali obratno. Je starost zagotovilo, da imamo posamezno znanje, ali se tu ustvarja nov škodljiv stereotip? Znanje se pretaka med vsemi člani družbe in je razpršeno. Naša naloga je omogočiti, da kroži.

/sl/file/digitalnadoba-bannerjpgdigitalna_doba-banner.jpg

 

Digitalne pismenosti ni mogoče doseči s kratkotrajnim usposabljanjem, četudi medijsko odmevnim. Obvladovanje računalništva – tako kot obvladovanje jezika – zahteva izpostavljenost informacijam, daljšo vključenost skupin starejših v organizirano usposabljanje, integriranost v družbo in pripravljenost za sodelovanje v tej družbi. Digitalna nepismenost – tako kot funkcionalna nepismenost – je stanje, ki ga ugotavljamo tako pri poklicno nedejavni populaciji kakor tudi pri poklicno dejavni. V informacijski družbi zaradi digitalne nepismenosti lahko zaostaneta tako ekonomski kot družbeni razvoj.

Razkorak med generacijami se zaradi digitalne izključenosti veča, družba pa izgublja trdnost, produktivnost, konkurenčnost in učinkovitost.

Izključenost starejših iz (digitalne) družbe zaradi njihove digitalne nepismenosti je vprašanje, ki terja ukrepanje na različnih področjih in ravneh družbenega življenja, pa tudi ustrezno finančno podporo.

Javni sektor je odgovoren, da pri načrtovanju javnih e-storitev upošteva splošne in specifične potrebe neprivilegiranih družbenih skupin (tudi različnih skupin starejših, ki so zelo raznovrstne).

V oblikovanje e-storitev (e-uprava, e-zdravje, e-izobraževanje, e-bančništvo ipd.) velja vključiti uporabnike. Zagotoviti je treba tudi ustrezno usposabljanje vseh družbenih skupin. Spodbujati je treba nastajanje struktur, ki omogočajo digitalno samopomoč skupin.

Za širjenje uporabe digitalnega certifikata velja razviti državne informativne spote, organizirati usposabljanje v organizacijah starejših in za starejše ter poenostaviti pridobitev certifikata.

Informiranost javnosti o e-novostih vsekakor ni zadovoljiva, v obveščanje in promocijo teh velja pritegniti občila, ki najpogosteje in najširše dosežejo javnost (nacionalni RTV, dnevno časopisje, radio, e-novice).

Čim pogosteje je treba informacije posredovati v okviru ciljnih dogodkov, namenjenih skupinam starejših. Treba je spodbuditi širjenje javnih točk, kjer bi starejši lahko dostopali do IKT in bili deležni svetovanja.

E-zdravje in e-javna uprava dobivata svojo podobo, a treba je preizkusiti njuno razumljivost za izbrane skupine uporabnikov in uvesti izboljšave. Uvesti je treba sodelovanje strokovnjakov s področja funkcionalne pismenosti in preverjanje kognitivnih zmožnosti ciljnih skupin.

 

Dr. Dušana Findeisen je strokovna izvedenka za področje dejavne starosti, medgeneracijskega sodelovanja, prostovoljstva in izobraževanja starejših. Leta 1984 je skupaj s prof. dr. Ano Krajnc ustanovila Univerzo za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, kjer razvija in raziskuje izobraževanje starejših – njegov pomen za starejše in družbo. 

 

 

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn