chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

ePlatforma za izobraževanje odraslih v Evropi

 
 

Novinarsko središče

Študijski krožek Tako sem prišel na svet in ostal živ in predstavitev na Festivalu za tretje življenjsko obdobje

07/01/2019
Jezik: SL

Študijski krožki so odlična oblika medgeneracijskega učenja, učenja drug od drugega, pripomorejo h krepitvi kompetenc in kot zadnje, a ne nepomembno, tudi druženja. Zelo pomembno je, da se starejši vključujejo v razne oblike družabnih in izobraževalnih srečanj.

Da se radi razgovorijo, če se počutijo varno in prijetno, smo ugotovili že pri pripravi prve publikacije Kako sem prišel na svet. Zato smo se odločili nadaljevati z zbiranjem zgodb iz prejšnjega stoletja, ko so bili časi res drugačni, ko so veljale drugačne družbene vrednote in norme. Zgodbe so zanimive in tako je nastala knjiga Tako sem prišel na svet in ostal živ. Zanimivo, kako se starejšim zaiskrijo oči, ko se pričnejo spominjati časov, ko so bili najprej majhni otroci, nato odrasli mladi ljudje in kar ne moreš jih ustaviti pri njihovi pripovedi. Zapisi niso samo zgodbe posameznikov, so hkrati odraz takratne družbene situacije in imajo tudi zgodovinsko vrednost, zato se nam zdi pomembno to ohraniti v pisani besedi.

 

/sl/file/knjigainrazstavapoljcane3112018080jpgknjiga_in_razstava_poljcane_31.1.2018_080.jpg

Predstavitev knjige Tako sem prišel na svet in ostal živ ter pogovor z avtorico knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, Mileno Miklavčič.

 

 

Lanski, že 18. Festival za tretje življenjsko obdobje je med 1. in 3. oktobrom 2018 potekal v Cankarjevem domu.  Andragoški center Slovenije nas je povabil h gostovanju v okviru njihove stojnice. Priložnost smo z veseljem »zagrabili« in se odločili, da bomo predstavili najnovejšo knjižno pridobitev Tako sem prišel na svet in ostal živ.

V ponedeljek, 1. 10. 2018, sva se mentorici ŠK Milena in Maja s polnim avtom knjig in rekvizitov, ki so popestrili stojnico, napotili proti Ljubljani in Cankarjevemu domu. Želeli sva si, da bi obiskovalce festivala čim bolj spodbudili k aktivnemu sodelovanju, v zameno za njihov prispevek pa jih nagradimo s knjigo. Kot iztočnice za obujanje spominov sva natisnili naslove poglavij iz knjige. Obiskovalce sva spodbujali k deljenju svojih izkušenj z mislimi: otroštvo je hitro minilo, vzgoja otrok, sosedje so si nekoč pomagali, veliko lačnih ust in malo hrane, v šolo naj hodi, kdor ima čas in denar, ohcet je velika reč, danes si bomo privoščili nekaj več …

Naše najzvestejše krožkarice smo povabili, da se nama pridružijo na festivalu. Res so si privoščile izlet z vlakom v Ljubljano in ogled prireditve. Svoje izkušnje so delile z drugimi obiskovalci, si temeljito ogledale stojnice, skupaj smo se fotografirali ter objavljali vtise na Facebooku.

Nekateri obiskovalci so hiteli mimo na dogodke, ki so vabili, drugi pa so se z veseljem ustavili in delili svoje spomine. Spomini, ki sva jih zbrali, so čase otroštva in mladosti opisovali kot lepe, razigrane pa tudi težke zaradi premalo hrane in strogih staršev. Spominjali so se složnosti med sosedi,  veselja in razigranosti otrok, ki so si pekli krompir, koruzo in jabolka. Gospa pri triinsedemdesetih letih se je spominjala pesmice, s katero jo je stara mama budila, če ni vstala pravi čas: »Sedem ura že zvoni, naša Fani še leži. Pridi, pridi črni vran, zvleci jo na beli dan.« Spominjali so se vonjav otroštva, ko so kuhali milo iz kosti in gozdnih pešk ter »lim fabrike« v bližini doma. Pripovedovali so o časih, ko pri dedku in babici ni bilo elektrike ter je petrolejka metala strašljive sence. Elektrika pa je v hišo prinesla poleg svetlobe tudi radio Glas Amerike. Spomine na otroštvo je z modrostjo zrelih let povzela obiskovalka: »Otroštvo je bilo lepo, v starosti pa znam bolj sprejemati, dajati in živeti.«

Namen predstavitve na festivalu je bil, da širimo zavedanje o pomembnosti poznavanja naše preteklosti in učenja iz nje. Tako lahko kasnejše generacije gradijo na dobrih temeljih iz preteklosti, hkrati pa imamo možnosti preseči negativne vzorce in postati boljši ljudje. Pomembno je, da se pogovarjamo o dobrih in slabih straneh naše preteklosti. Serija naših študijskih krožkov na temo zbiranja spominov iz otroštva dokazuje, da starejši ljudje radi pripovedujejo o svojem otroštvu, le vprašati in poslušati jih moramo.

 

/sl/file/skrozkaricaminapredstavitviknjigepngs_krozkaricami_na_predstavitvi_knjige.png

S krožkaricami na predstavitvi knjige Tako sem prišel na svet in ostal živ na Festivalu za tretje življenjsko obdobje.

 

/sl/file/lusblogotippnglu_sb_logotip.png

Prispevek sta za EPALE pripravili Milena Korošec in Maja Kanop Krevh, sodelavki Ljudske univerze Slovenska Bistrica.

Milena Korošec je organizatorka socialne mreže, ki je tekom svojega dela pridobila dragocene izkušnje na področju neformalnih izobraževanj odraslih ter tudi licenco za mentorico študijskih krožkov. Delo, ki ga opravlja jo veseli in izpopolnjuje ter daje posebno energijo, voljo in ideje za nove ustvarjalne podvige.

Maja Kanop Krevh ima dvajset let izkušenj na področju izobraževanja odraslih. Deluje kot organizatorka izobraževanja odraslih, mentorica študijskih krožkov ter svetovalka zaposlenim v projektu Informiranje in svetovanje ter ugotavljanje in vrednotenje neformalno pridobljenega znanja.

 

 

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn