chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

ePlatforma za izobraževanje odraslih v Evropi

 
 

Novinarsko središče

Poročilo ERASMUS+ KA2 projekta “Priznavanje neformalnega znanja (NFIL) širom Evrope”

03/07/2019
Jezik: SL

Predstavljajte si…

...da obstoji preprost način priznavanja vašega znanja in spretnosti v vsaki posamezni državi, ob čemer ni pomembno, kje ali kako so bila pridobljena, ter da so priznana s strani delodajalcev in učnih centrov po vsej Evropi…

Naše diplomsko delo predstavlja le delček tistega, česar se naučimo v življenju. Vse, česar se naučimo izven formalnih učnih sistemov, kot na primer med delom, na potovanjih, v prostem času, na različnih tečajih ali delavnicah, je enako pomembno, a pri tem velikokrat umanjkajo merljivi dokazi teh učnih izkušenj ali spretnosti. Ne glede na to pa so tako pridobljene kompetence dragocen indikator določenih osebnostnih lastnosti ter tistega, česar je posameznik v profesionalnem kontekstu resnično sposoben.

Kakorkoli, to je zgolj eden izmed razlogov za vpeljavo dobrih validacijskih (evalvacijskih) smernic. Obstaja še veliko drugih. V zadnji dekadi se je Evropa soočila z resno ekonomsko krizo, ki je kulminirala z izgubo ogromnega števila služb in pomanjkanjem le-teh na trgu dela. V času ekonomske depresije je bilo pomembno, da zagotovimo, da imajo ljudje dostop do pravih znanj in spretnosti, saj jim je le to zagotavljalo ohranitev ali pridobitev službe.

Danes se je ekonomska situacija spremenila. V številnih evropskih državah si je gospodartvo opomoglo, ekonomija je spet v porastu. Veliko število zaposlenih se je moralo prekvalificirati, da bi lahko zapolnili vrzeli na trgu dela, pri čemer je bilo veliko držav prisiljenih tovrstno delovno silo poiskati na tujem, da bi še naprej zagotavljali stabilnost na trgu dela in s tem delovna mesta. To priča, da je ne glede na ekomonsko situacijo nadgrajevanje kompetenc in priznavanje le-teh zmeraj pomembno, tako za posameznika kot tudi za (bodoče) zaposlovalce.

Še več: pomislimo na demografske spremembe, na staranje prebivalstva Evrope, kar avtomatsko pomeni, da bomo morali za doseganje upokojitvenih normativov delati dlje, hkrati pa nakazuje tudi na to, da trend migracij[1] ne bo pojenjal tudi v prihodnji dekadi.

To kliče po skupnem evropskem pristopu, s katerim bi države članice opremili in podprli s primeri dobrih praks s področja priznavanja znanj, spretnosti in kompetenc njihovih prebivalcev. Hkrati je to priložnost za vzpostavitev močnega sodelovanja med podjetji in centri poklicnega izobraževanja za omogočanje kakovostnega izobraževanja in usposabljanja vsakega posameznika.

Kljub temu se moramo soočiti z dejstvi.

»Sanje«, navedene na začetku sestavka, z uveljavljenim principom »učenje poteka na vseh nivojih in v vseh kontekstih«  predstavlja temeljni gradnik Priporočil za neformalno in informalno učenje. To Priporočilo so države članice sprejele že leta 2012.

Žal pa implementacija v praksi kaže drugačne, manj optimistične rezultate.

»Ne gre le ta vzpostavitev sistemov in instrumentov. Potrebno je veliko več.«

Implementacija poenotenih sistemov priznavanja in vrednotenja neformalnega in informalnega znanja zahteva drugačen način razmišljanja o izobraževanju in usposabljanju, še posebej o vseživljenjskem učenju. Učenje namreč ne poteka več v eni šoli in/ali eni državi, temveč se dogaja povsod in nenehno. Če tega dejstva ne sprejmemo in če hkrati ne »zaupamo« kompetencam, ki niso pridobljene s formalno diplomo ali drugim formalno-izobraževalnim certifikatom, oziroma če ne uspemo zagotoviti validacijskih pogojev, ki bi prikazovali (in priznavali) določene veščine, spretnosti in kompetence, se bomo s posledicami, ki bodo vidne predvsem na trgu dela, soočili še v širšem obsegu.

Dobro vzpostaljen in delujoč sistem priznavanja neformalnega in informalnega znanja mora upoštevati nacionalne, regionalne, sektorske in/ali lokalne potrebe in karakteristike. Izpolniti mora potrebe ciljnih skupin, torej bodočih in trenutno zaposlenih migrantov ali drugih, od trga dela odvisnih subjektov. Istočasno morajo biti tovrstni sistemi priznavanja odprti tudi navzven, k posameznikom iz tujine, in omenjenim tudi enostavno dostopni, razumljivi, transparentni in privlačni.

Projekt “Priznavanje NFIL širom Evrope”

V evropskem projektu “Priznavanje NFIL širom Evrope” se partnerji ukvarjamo z analizo validacijskih postopkov v različnih partnerskih državah. Namen analize je omogočiti partnerjem obsežnejši vpogled v trenutno stanje na področju priznavanja neformalnega in informalnega znanja ter hkrati dvigniti prepoznavnost priložnosti za priznavanje neformalnih znanj migrantov ali drugih ranljivih skupin v posamezni državi.

Projekt “Priznavanje NFIL širom Evrope” noče vzpostavljati novih sistemov preverjanja neformalnega ali informalnega znanja, temveč izpostaviti in predočiti trenutne možnosti v partnerskih državah, s čimer bi omogočili priznavanje neformalnih dosežkov vsem zainteresiranim.

Kvalitativni podatki so bili zbrani v partnerskih državah s pomočjo vprašalnikov.

Če želimo primerjati sisteme preverjanja v partnerskih državah, je pomembno, da zagotovimo skladnost tovrstnih sistemov validiranja s principi, zastavljenimi v že omenjenem Priporočilu za priznavanje neformalnega in informalnega znanja (2012). Priporočilo naslavlja štiri osnovne teme: IDENTIFIKACIJO, DOKUMENTIRANJE, OCENJEVANJE ter CERTIFICIRANJE[2]. Posamezniki naj bi imeli dostop do omenjenih možnosti, najsibo v posameznih delih ali v celoti.

Omenjeni štirje elementi so prisotni v vsakršnem procesu priznavanja. Kljub temu pa so različno usmerjeni, odvisno od namena tovrstnega priznavanja. Zdi se, na primer, da priznavanje, ki vodi do formalne kvalifikacije, zagotavlja večjo težo, kredibilnost ter kakovost ocenjevanja in certificiranja. Tam, kjer ima posameznik večji interes za mapiranje lastnih kompetenc, tako v osebnem razvoju kot tudi pri samoocenjevanju, bo večji fokus tudi na identifikacijo in na dokumentiranje učnih dosežkov.

»Kaj se dogaja v različnih partnerskih državah na področju priznavanja znanj migrantov?«

Kaj smo izvedeli iz rezultatov analize in česa se lahko naučimo iz primerov posameznih partnerskih držav o udejanjanju koncepta vseživljenjskosti učenja kot realnosti v Evropi?

Temeljno vprašanje ob analizi rezultatov je: kako lahko dosežemo skupine migrantov in kako lahko zagotovimo odprte in dostopne validacijske sisteme tudi za omenjeno ciljno skupino?

Na prvem mestu je potrebno povedati, da je zelo malo dostopnih informacij, rezultatov študij ali dobrih praks za to ciljno skupino, torej za migrante.

Kljub temu pa obstajajo določeni indikatorji, da bi tudi zdajšnji sistemi preverjanja neformalnega znanja lahko omogočali evalvacijo kompetenc in spretnosti migrantov.

Zdi se, da je v partnerskih državah proces priznavanja znanj in dosežkov posameznikov in migrantov impliciran v formalnih sistemih in politikah vrednotenja. Teoretično so tako sistemi preverjanja odprti vsakemu posamezniku. V praksi pa se izkaže, da prav zaradi vpetosti v omenjene formalizirane sisteme povsem fleksibilni in po meri pripravljeni programi ali pristopi za posameznike in migrante niso mogoči, saj so usmerjeni s splošni ciljni skupini in ne upoštevajo specifik ciljne skupine migrantov.

Doseganje migrantskih ciljnih skupin je pogosto težavno. Še posebej, če so vse informacije in svetovanja vzpostavljena zgolj v nacionalnih jezikih in koordinirana na nacionalni ravni. Posameznike je namreč laže dosegati na decentralizirani ravni, torej regionalno ali lokalno, na primer s pomočjo uradov, ki zagotavljajo storitve in podporo migrantom. V številnih državah ni na voljo programov, prirejenih po meri ciljne skupine migranti v različnih jezikih. Če ni specifičnih instrumentov za doseganje in informiranje omenjene ciljne skupine, tudi uporaba tovrstnih storitev ostaja na nizki ravni.

Izziv validacijskih procedur in ocenjevanj spretnosti je pogosto tudi čas, ki je potreben za izpeljavo celotne procedure. Je dolgotrajna in zato posledično tudi draga. To so poudarili tudi projektni partnerji, ki so opazili visok delež upada vključenosti v fazi dokumentiranja, saj le-ta zahteva podrobnosti in vključuje veliko mero birokracijskih postopkov. Zaželena je hitrejša procedure ali sistem priznavanja, še posebej za nove iskalce zaposlitve ali migrante. Še več: zdi se, da je faza dokumentiranja znanj migrantov še posebej zahtevna za analiziranje relevantnosti vsebine. Jezikovna bariera in pomanjkanje znanja o izobraževalnih sistemih v posemznih partnerskih deželah predstavlja tudi svojevrsten izziv.

Princip »potnega lista znanj« ali atestiranja, ki predstavlja transkript znanj in podatkov o posamezniku, lahko pohitri procedure in omogoči večji dostop in enostavnost. To velja predvsem v primeru, ko gre za trg dela in ne za vstop v formalne izobraževalne sisteme ali za dosego formalne kvalifikacije. Namenjen je iskalcem zaposlitve, da bi službo našli kar najhitreje.

Preverjanje je poenostavljeno tudi, če so standardi, ki veljajo za validiranje, vzpostavljeni na poklicnih standardih in normativih ter povezani z EQF/NQF (nacionalnimi poklicnimi kvalifikacijami, NPK) in klasificirani z upoštevanjem ESCO principa. Standardi naj bi bili opisani tudi v obliki učnih dosežkov. To je še posebej pomembno, če je cilj validacijskih sistemov pospeševanje dostopa do trga dela in/ali za razširjanje kariernih perspektiv posameznikov. Nadaljna prednost je uporaba meril za ocenjevanje, saj je enostavneje, če posameznik akumulira različne enote ali module, kot pa da bi dosegel celotno kvalifikacijo.

Neka kolektivna skupnost praks še ne zadošča zahtevam skladnosti s Priporočili. Kljub temu pa je ob pripravi aktivnosti za migrante lahko dragocena in uporabna. Izkušnje je mogoče deliti z drugimi, prav tako tudi orodja in metode. Skupnost izvajalcev je različnih oblik, in zato tudi ni enovite rešitve. Upoštevajoč namen projekta (tisto, kar želimo doseči) se tako zdi, da bi skupna statična ali tudi dinamična platforma lahko ponudila prve odgovore v tej smeri.

Nadaljne priporočilo je, komunikacijo z migranti vključiti v usposabljanje strokovnih delavcev ter tako povezati ter vključiti najpomembnejše zainteresirane deležnike za doseganje te ciljne skupine. Če je reintegracijski center ali center za poklicno ali karierno orientacijo seznanjen s priložnostmi, ponujenimi na trgu dela, lahko napotuje ljudi na prava mesta.

Čeprav so torej določeni ukrepi vidni in je preverjanje znanja priseljencev (migrantov) posredno vključena v splošne usmeritve projekta NFIL, je treba opraviti še veliko izboljšav. Začeti je potrebno s splošnim sprejemanjem ter prepustnostjo neformalno doseženih kvalifikacij in kulturo vseživljenjskega učenja na splošno, sledeč trendom ter priložnostim, opisanih v dodani SWOT analizi, z namenom, da bi ureditev postala pregledna in dostopna za vrednotenje neformalnih znanj za vse. Vključenost organizacij, ki imajo neposreden stik s ciljnimi skupinami, kot so priseljenci ter druge prikrajšane ciljne skupine, je lahko pri tem v izrazito pomoč.

PREDNOSTI trenutnega načina potrjevanja

SLABOSTI trenutnega načina potrjevanja

  • Sistem potrjevanja je primeren za migrante in ranljive ciljne skupine. Je tudi del splošne politike vrednotenja (kar je tudi slabost);
  • Sistem je vzpostavljen v okviru že obstoječih struktur in organiziranosti. Ni vzpostavljen na novo (kar je tudi slabost);
  • Pri vrednotenju se upoštevajo Nacionalni standardi;
  • Izvajalci so usposabljani (in licencirani);
  • Vključevanje uradov za migrante se je pokazalo za dobro prakso;
  • Močna povezava z evropskimi referenčnimi orodji, kot sta EQF in ECVET.
  • Storitve potekajo le v nacionalnih jezikih ponudnikov (I, BG);
  • Pomanjkanje posebnih, ustreznih postopkov za migrante in ranljive skupine (BG);
  • Dolgotrajni postopki urejanja dokumentacije povzročajo osip (F, E);
  • Dragi postopki, ki si jih posameznik težko privošči (UK);
  • Postopki potrjevanja so namenjeni pridobivanju kvalifikacij in ne stalnemu usposabljanju (BG);
  • Visoke zahteve za dostop do potrjevanja (E);
  • Pomanjkanje prožnosti za posameznike pri dostopih za formalne učenje (SI, UK);
  • Pomanjkanje splošnih sistemov za zagotavljanje kakovosti (UK, SI);
  • Lokalni pristopi vodijo v naključno pestrost ponujenih možnosti (UK);
  • Visoka centralizacija povzroča nizko pestrost in upočasnjevanje procesov (SI);
  • Ni standardizacije in koordinacije v procesih (SI, I).

PRILOŽNOSTI pri validaciji migrantov

NEVARNOSTI pri postopkih potrjevanja za migrante

  • Zagotavljanje večjezičnega podajanja informacij in storitev;
  • Uporaba decentraliziranih (že obstoječih) portalov za dosego ciljne skupine za zagotavljanje prve storitve in info-točke;
  • Uporaba splošnih standardov in učnih rezultatov;
  • Uporaba enot potrjevanja za lažji prenos (ECVET);
  • Financiranje preko projektov ali s strani delodajalcev je pokazalo dobre rezultate;
  • Uporaba metode potnega lista, znanj in spretnosti;
  • Uporaba dobrih praks pri potrjevanju znanj uporabljanih na trga dela;
  • Osredotočanje na posebne ciljen skupine pri usposabljanju bodočih izvajalcev;
  • Vzpostavitev mreže izvajalcev za izmenjavo dobrih praks in rezultatov.
  • Težko najti dokaze o predhodni izobrazbi iz dežele izvora (I, BG, E);
  • Težko je priznavati priložnostno učenje. Tisti z nizko stopnjo kvalifikacij so temu posebej izpostavljeni. (UK, I);
  • NFIL brezposelni redko uporabljajo, saj so težko dosegljiva ciljna skupina (F) ;
  • Za realno oceno je potrebnega več pouka in testiranj znanja (F);
  • Kvaliteta rezultatov je v tesni povezavi z kvaliteto izpeljave procesa samega (SI);
  • Ocene podane s strani izpitnih komisij niso vedno ustrezno utemeljene (F);
  • Institucionalne ovire in ovire v stališčih s strani izobraževalnih centrov in zaposlenega osebja(UK);
  • Pomanjkanje zanesljivosti, spoštljivosti in trajnosti pri storitvah potrjevanja (UK, SI);
  • NFIL kultura še ne obstaja (I);
  • Pomanjkanje poznavanja različnih možnosti in postopkov (E, I);
  • Pomanjkanje medsebojnega zaupanja pri kvalifikacijah/kompetencah pridobljenih izven formalnega sistema izobraževanja (SI);
  • Oblikovalcem politik ni uspelo vgraditi nacionalno zakonodajo v prakso (SI).

[1] Z migranti ne mislimo le beguncev ali migrantov iz držav izven Evrope, temveč tudi ljudi, ki se zaradi kariernih priložnosti selijo v druge države Evropske unije.

[2] Priporočilo Sveta z dne 20.12.2012 o vrednotenju neformalnega in informalnega znanja (2012/C 398/01), Uradni list Evropske Unije.

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn