Skip to main content
Blog
Blog

Ustvarjalno pisanje za odrasle: osebna terapija, umetnostni študij ali družabni dogodek?

»Saj sem šolo že naredila, in tudi v službo ne hodim sem!« pravi gospa J. »Zakaj ne morem pisati daljših tekstov?« me sprašuje gospa V. »Muza me ne obišče«, je bil izgovor za nenapisano domačo nalogo. »Rajši bi pisala pravljice kot kriminalke!« toži gospa A. Kako so udeleženke študijske skupine za Ustvarjalno pisanje Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani razrešile omenjene "težave", si preberite v tem spletnem dnevniku.

 »Saj sem šolo že naredila, in tudi v službo ne hodim sem!« pravi gospa J.

»Zakaj ne morem pisati daljših tekstov?«  me sprašuje gospa V.

»Muza me ne obišče«, je bil izgovor za nenapisano domačo nalogo.

»Rajši bi pisala pravljice kot kriminalke!« toži gospa A.

 

Moj odgovor na pripombe udeleženk študijske skupine za Ustvarjalno pisanje Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani je ponavadi bil, da so vse to upoštevanja vredne pripombe, da pa morajo najprej osvojiti pisateljski know how, potem pa se bomo pogovarjali naprej.

Vendar so se pomisleki še stopnjevali v tretjem letu delovanja skupine, ko so avtorice po dveh letih treninga ustvarjalnega pisanja in dveh uspešnih literarnih večerih očitno pridobile toliko samozavesti, da so začele rahlo dvomiti v metode dela, disciplino, vaje  in trdo delo, ki so jim to omogočili.

 

Kje je skrito ozadje pripomb?

Tu je treba omeniti širši kontekst teh pripomb, ki je verjetno znan vsem, ki se ukvarjajo s poučevanjem odraslih na področju umetnosti. Ker študij ustvarjalnega pisanja ni uvrščen v program nobene slovenskih umetniških fakultet, se tako podpira lažna teza, da lahko pišemo vsi, le malo talenta moramo imeti.

Prva logična posledica tega stališča je trditev, da za pisanje niso potrebne domače naloge, saj so s tem odrasli učenci "že opravili". Seveda pa je s stališča mene kot mentorice to stališče popolnoma napačno, saj pisateljska kondicija vsakega pisca, tudi amaterskega, temelji na urjenju pisanja.

 

Odgovor na prvi pomislek: kako zoprno domačo nalogo spremeniti v zabaven ritual urjenja možganov?!

Odgovor sem našla v terenskem delu: vso skupino sem popeljala v prav posebno second hand trgovino Kraljev ulice, kjer smo nekaj časa krožile in si ogledovale na stotine razstavljenih artiklov. Za domačo nalogo so piske morale opisati vse videne stvari z konkretnimi imeni namesto s splošnimi. Naslednjič so prav vse gospe prinesle domačo nalogo in skupaj smo se čudile, s kako obsežnim besednim zakladom razpolagamo in koliko besed za razstavljene stvari smo potegnile iz pozabe.

Še ena ideja seje izkazala za odlično: poziv k brskanju po časopisih in spletu. Tako sem za eno od domačih nalog določila, naj v črnih kronikah poiščejo zanimiv opis delikta ter ga vzamejo za izhodišče svoje kriminalne zgodbe.

Tudi to je bilo storjeno z veseljem.

 

Odgovor na drug pomislek: zakaj ne morem pisati daljših tekstov?

Lahko, seveda, samo zakaj se ne bi najprej pozabavali s kratkimi? Če znamo napisat odstavek z 8-9 stavki, bomo tudi zgodbo, ki je sestavljena iz 13 takih odstavkov? Rečeno storjeno: najprej smo vadile pisanje takega krajšega teksta na skupini, potem pa za domačo nalogo. Naslednjič smo brale sijajne sestavke, povečini o ljubljenih osebah mojih pisk. Tokrat ni bilo nobenih pritoževanj o umestnosti domačih nalog, naučili pa smo se osredotočenega pisanja, ki zaradi kratkosti zahteva ekonomično in ciljno uporabo besed.

 

Odgovor na tretji pomislek: Muza me ne obišče?!

To je tožba, ki jo slišim skoraj vsako uro. Za mentorico je to znak za umirjen odziv in svetovanje preizkušenih metod proti tako imenovani pisateljski blokadi: asociativno pisanje, prvi stavek, prostopis …

Moje piske so z navdušenjem sprejele, ko sem na mizo med nami postavila kutino in na tablo napisala prvi stavek: Na kuhinjski mizi je ležala kutina

Nadaljevanje stavka je rodilo  zanimive zgodbe, najbolj pa je bila vsem všeč zgodba piske, ki je nadaljevala stavek z: »in moj mož je vedel, da sovražim kutine … »

 

Odgovor na pomislek o nezmožnosti pisati izbrani žanr zgodb?!

Moram priznati, da sem imela s pripombami te vrste še največ problemov. Vsak žanr ima svoje zakonitosti, zato moramo za neko uravnovešeno in produktivno učenje absolutno trenirati le po en žanr hkrati.

Je pa res, da so pri žanrih interesi pisk večkrat diametralno nasprotni.

V naslednjem študijskem letu bomo poskusile pisati različne žanre, recimo vsakega po dva meseca. Demokratičnost bo tako večja, več udeleženk bo prišlo na svoj račun, a le za kratek čas …

 

Zaključki

Poučevanje ustvarjalnega pisanja je po moji izkušnji izrazito lovljenje ravnovesja med disciplino in zabavo, med profesionalizmom in ljubiteljstvom, med avtoriteto in demokratičnostjo dela.

Za poučevanje umetniških predmetov morate biti kreativni. V naslednjem blogu se bom posvetila nekaterim inventivnim metodam poučevanja in celo izumljanju novih žanrov. Do takrat pa poskusite napisati odstavek z začetnim stavkom: Na kuhinjski mizi je ležala kutina ….

 

Dr. Mateja Mahnič je direktorica Viharnice, specializirane za poučevanje umetniškega pisanja. Po več kot 2O letih tekstopisja, pisanja in publicistike, je zdaj zaključila šesto leto poučevanja kreativnega  pisanja na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. 

Login (2)

Želite vsebine v drugem jeziku?

Dokument je na voljo tudi v drugih jezikih. Izberite jezik.

Want to write a blog post ?

Don't hesitate to do so! Click the link below and start posting a new article!

Zadnje razprave

Spletna razprava EPALE: razvoj digitalnih spretnosti, kot priložnost dostopa za učenje

Od aprila do junija se EPALE posveča razvoju digitalnih spretnosti, kot priložnosti dostopa za učenje in tej tematiki bo posvečena tudi letošnja druga spletna razprava.

Več