chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

ePlatforma za izobraževanje odraslih v Evropi

 
 

Spletni dnevnik

S prakse z novim pogledom na izobraževanje

04/06/2019
by Nina Potočnik
Jezik: SL

Z andragoško prakso sem pričela s 1. marcem 2019. Bil je petek in kazalec na uri je kazal pol 9 zjutraj. Parkirala sem avto in s kančkom strahu ter v pričakovanju, ki se je mešalo z občutkom navdušenja, pogumno odprla velika stara težka vrata mogočne starejše stavbe, ki jo občani Slovenske Bistrice poznajo pod imenom Ljudska univerza. Vstopila sem v prostor in presenečeno ugotovila, da je znotraj hiša nadvse topla in prenovljena. Zadišalo je po novem znanju, v daljavi pa je bilo mogoče slišati ljudi, ki so se pogovarjali.

In takrat se je vse skupaj pričelo. Najprej sem potrebovala nekakšen uvod v celoten sistem delovanja. Moram reči, da tekom študija nisem zares dobila povsem dobrega uvida, kako deluje sistem izobraževanja odraslih, sploh pa ne kako je organizirano delo v kateri izmed institucij, ki se s slednjim ukvarja. Zato je sledila zmeda. Pa ne mislim na zmedo v instituciji, mislim zmedo v moji glavi. Milijon in ena informacija se je od prvega do zadnjega dne moje prakse prebila v glavo, se vtisnila nekje v možgane ter tam tudi ostala. No, če sem res iskrena je marsikatera tudi hitro zbledela, saj je bilo informacij ogromno. Z mentorico Darjo Kušar, ki me je zares prijazno sprejela, sem najprej opravila vpogled v vse projekte, tečaje in dejavnosti, ki so se tedaj izvajale na Ljudski univerzi. Predstavila mi je celoten urnik dejavnosti in organizacije. Sodelovala sem tudi pri izdelavi urnika za mesec marec in obenem bila deležna razlage vsakega poteka dneva in dejavnosti.

Nato so sledile hospitacije. Prisotna sem bila na precej zanimivih dejavnostih. Prva hospitacija je bil pouk slovenščine. Pridružila sem se manjši skupini žensk, večina priseljenk, ki jim slovenščina ni materinščina. Skozi učno uro sem lahko dobila jasno predstavo o tem, kako poteka pouk z odraslimi udeleženci, še več, z odraslimi udeleženci, ki so hkrati tudi priseljenci. Takrat sem zares imela priložnost na lastne oči videti, kako drugače je potrebno zasnovati poučevanje odraslih in kako drugače se odrasli odzovejo na učitelja, vsebino in metode dela, če te primerjamo z otroci. Imela sem tudi možnost, da se sama preizkusim v učenju slovenščine za tujce. Z učiteljico sem se udeležila ure individualnega dela z enim izmed učencem priseljencem. Ponavljali smo glagolski čas, moja naloga pa je bila, da se čim več pogovarjam z njim v slovenskem jeziku, on pa mi pravilno odgovarja.

/sl/file/ninapotocnik2jpgnina_potocnik_2.jpg

 

 

Andragogi učenje razumemo kot proces spreminjanja vedenja na podlagi novih informacij in izkušenj, torej ne le proces, kjer pridobivamo informacije, temveč proces kjer spreminjamo sebe, bogatimo svoje izkušnje in znanje ter s tem spreminjamo svojo osebnost. Kaj pa naj bi predstavljalo izobraževanje? Izobraževanje je tisti del učenja, ki je ciljno usmerjen in načrtovan. Vendar čemu opisujem učenje in izobraževanje? Ker se je v izobraževanju odraslih pomembno zavedati, da se posamezniki, ki prihajajo v institucijo veliko naučijo že priložnostno. To pomeni, da moramo upoštevati vsa njihova predhodna znanja, tudi tista, ki se jih velika večina sploh ne zaveda, da jih ima. Učinkovitost v izobraževalcu odraslih se torej kaže ravno pri tem, da se zavedajo, da je vsak udeleženec specifičen in da vsak s sabo nosi že kup znanja, pomembno je le kako ga znamo priklicati in uporabiti ter prilagoditi trenutni situaciji in novim zahtevam. In če se ustavim pri učinkovitosti, to Ljudska univerza Slovenska Bistrica zagotovo je.

/sl/file/ninapotocnik1jpgnina_potocnik_1.jpg

 

 

 

 

Njeno zelo dobro delovanje se kaže v mnogih projektih, ki jih je tekom svojega dolgoletnega delovanja uspešno izpeljala. Tekom andragoške prakse sem bila deležna otvoritve novega svetovalnega središča in izdaje knjige Komaj sem shodil, že sem dobil delo. Knjiga je nastala znotraj njihovega najsodobnejšega študijskega krožka, ki se imenuje kar enako kakor knjiga. Posebnost prireditve in otvoritveno odprtje svetovalnega središča je bila, da se je zgodil ravno na 8. marec, svetovni dan, ko praznujemo ženske. Tako je celotna prireditev bila obarvana in odišavljena s cvetlicami in nenazadnje praznovanjem ne le dveh stvari, ampak kar treh hkrati.

 

 

 

Da pa se vrnem v dejavnosti, sem med drugim bila prisotna tudi na tečaju šivanja, ker sem lahko spoznala kako delujejo neformalna izobraževanja. Prisostvovala sem tudi pri programu socialne aktivacije, ki je financiran s strani Republike Slovenije in Evropske unije iz sredstev Evropskega socialnega sklada. Ta program Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti definira, da se izvaja z »namenom zagotavljanja transparentnega, usklajenega in celostnega obravnavanja oseb, ki tvegajo revščino in so socialno izključene«. Cilj tega programa je predvsem opolnomočiti posameznike iz ciljne skupine, da bi se ti čim bolj približali trgu dela in preprečiti njihov zdrs v revščino oziroma socialno izključenost. Zaznala sem, da se ti ljudje bolj kot s težavo – poiskati si službo in si pridobiti delovno mesto, ki ga bodo z veseljem opravljali, srečujejo s težavami, ki izhajajo iz njihove preteklosti, iz njihove družine ter okolja. Veliko je takšnih, ki so zaradi različnih izkušenj tekom svojega življenja, pričeli na celotno skupnost in življenje gledati zelo negativno. To nekatere pripelje tudi do resnih težav znotraj družine ali do resnih težav z zdravjem. V tem programu je tako odločilnega pomena dialog, pogovor med njimi in timsko sodelovanje. Pomembno je, da dobijo uvid, da niso edini in niso sami v brezupnem stanju, ki na konec koncev, še vedno ni tako brezupno.

Zelo zanimiv del prakse je bila tudi soudeležba na javni tribuni, ki je potekala na pobudo občine in na temo integriranja tujcev v lokalno okolje. Pri tem moram priznati, da sem bila nekoliko presenečena nad ljudmi, ki so se tistega dne udeležili javne razprave. Čutilo se je ogromno negativne energije, ogromno nezadovoljstva in nacionalizma. Ugotovila sem, da je zelo malo ljudi pripravljenih sprejeti druge kulture in se do njih vesti enakopravno. Večina udeležencev javne tribune je namreč zagorelo zagovarjala dejstva, da je priseljencev preveč, da se jim preveč prilagajmo, da so ti nasilni, nesramni, neprilagodljivi in po mnenju velike večine ne spadajo v našo državo. Na tem mestu sem se začela spraševati o vrednotah, ki izhajajo iz pravic in dolžnosti, predvsem pa o tem, da le te v današnjem času izginjajo.

Tako po dobrih dveh mesecih zahajanja na Ljudsko univerzo Slovenska Bistrica, danes lahko rečem, da sem na izobraževanje odraslih in delo znotraj institucije dobila povsem drugačen pogled. V teoriji se vse sliši bolj preprosto, enoznačno in predvsem nekomplicirano, med tem ko v dejanski praksi in situaciji temu vedno ni tako. Izobraževanje odraslih je zelo kompleksen proces, delovanje Ljudske univerze, pa lahko rečem še mnogo bolj. Vesela sem, da sem lahko bila del ekipe zaposlenih v Ljudski univerzi, da so lahko zaposlene z mano delile svoje delovne izkušnje in mi bile, vsaka posebej, pripravljene vedno priskočiti na pomoč in celotno dogajanje obrazložiti na meni čimbolj enostaven način.

In če še danes ne veste, kam po informacije, radi pa bi razširili svoje znanje in pogled na svet... Ljudska univerza Slovenska Bistrica je prava izbira!

 

 

 

 

Nina Potočnik je študentka pedagogike in andragogike na filozofski fakulteti v Ljubljani. Njeno življenje navdihuje sporočilo iz citata: nekdo danes sedi v senci, ker je nekdo, nekoč, posadil drevo. 

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn