EPALE - Spletna platforma za učenje odraslih v Evropi

Uvod

Odziv na probleme vseh vrst, tudi če so trenutno prekriti s pandemijo, je morda starejšim lažji zaradi njihovih življenjskih modrosti. Običajno izobraževalci uberemo drugo pot ter zanje iščemo dodatne priložnosti, ker so v povprečju manj izobraženi in manj tehnološko opremljeni, kar otežuje življenje v individualizirani družbi ob obilju tehnike. Starejšim zlasti na podeželju tehnika ne pomaga prida za reševanje vsakdanjih praktičnih vprašanj, kako, na primer, priklicati osebnega zdravnika ob splošnem premiku komunikacije na splet, ali kako dobiti bankovce oziroma nekatere dobrine v kraju z manj kot sto prebivalci, ko pa so banke in bankomati le v večjih krajih in ni možno spletno nakupovanje, trenutno pa ne deluje niti javni prevoz ... Živi stik med nami so namreč v slovenski zimi leta 2020 zamenjali ekrani in telefoni. Ne le starejši, vsi pogrešamo pogovor v živo, morda skupno glasno branje v tako imenovani »hiši«, kakršno je bilo ob zimskih večerih v navadi na koroških samotnih kmetijah ... Organizacija družbe se je spremenila, več sedimo, sami s tipkovnico, kar je velika sprememba, ki velja za nas vse, za starejše, nekdaj vajene fizičnega dela in družabnosti pa še posebej. 

S tega vidika je skrb nacionalne in mednarodne ravni za vključevanje starejših, njihovo izobraževanje in medgeneracijsko vključenost dobrodošla in pomembna. Od zgoraj navzdol organizirana skrb temelji na finančnih vzvodih. Do »uporabnikov« prispe prek plasti institucij, ki – logično – del teh sredstev potrebujejo za svoje delovanje, poročanje o svoji racionalnosti in učinku, za pravno-administrativno osnovo svojega delovanja. Toda, ko se iz ciljne skupine izluščim kot človek, postane pravno-administrativna osnova draga. Potrebujem nasmeh, tople oči in ne odlične tehnike. Bližnjih, družine in sosedov denar ne more kupiti in projekt ne zagotoviti. Šteje le toplina bližine. Ob pešanju fizičnih moči ne pešajo nujno tudi ostale moči, zato nisi rad le prejemnik. Tudi daješ še vedno lahko, če koga to zanima, če si del skupnosti in je ta skupnost ob tebi, ne pa v virtualnem oblaku. Profesor Gert Biesta je o skupnosti, ko skupnosti ni več, pisal že pred leti. V spominu mi je ostal stavek: »tudi molčeča bližina je lahko izraz skupnosti«, ki velja za bližino z neznancem, dojenčkom ali starim človekom, ki mu ne ponujamo spletnih povezav, vavčerjev in brezplačnega dostopa, ampak človeško bližino. Tega institucije in projekti ne dajejo. 

Institucije in projekti omogočajo polnjenje vrzeli, preden ostane le še opisana bližina. Vsak med nami to bližino lahko ustvari pa tudi izgubi, na primer, z napačnimi življenjskimi odločitvami, rušenjem odnosov ali nepravično slučajnostjo, da si se rodil ali obstal daleč od centrov, kjer je na voljo zdravstvena, zaposlitvena in izobraževalna infrastruktura, kakršno omogoča današnja organiziranost družbe. Prav tam, kjer vsega tega ni, je še mogoče spoznati vrednost v ljudeh, tudi neizobraženih in takih, ki imajo »nizke spretnosti«. 

Kjer je socialna mreža delujoča, se za reševanje problemov le redko kliče na pomoč institucionalno, medijsko, zakonodajno in finančno pozornost. Problemov se ljudje lotijo sami ali – kadar to ni mogoče – skupaj. Ne iz preračunljivosti, ampak iz nuje. Tak primer na kratko predstavljam v nadaljevanju. Sledil bo vpogled v novejše ugotovitve o reševanju problemov v tehnološko bogatem okolju za skupino, ki so ji bile v Sloveniji ugotovljene najnižje ravni spretnosti. Za konec pa bi rada podala nekaj priporočil in predlogov kolegom izobraževalcem, s katerimi delim svojo delovno pot. 

Odziv starejših domačinov na žled 

Ni le nenadna pandemija tista, ki je prizadela ves svet. Tudi postopno spreminjanje podnebja, ki poteka že desetletja in prav tako presega meje držav, je resen problem, problem vseh nas. Po svoje je problem tudi to, da se na ta dva problema ne odzivamo enako. Na nenadnega se odzovemo hitreje kot na postopnega. Tistega, ki nas ogroža neposredno, jemljemo bolj resno kot tistega, ki ogroža druge. Lažje se je odzvati z nabirko sredstev kot s spreminjanjem lastnih vzorcev proizvodnje in potrošnje. Pomanjkanje vode, na primer, je v Sloveniji za površnega opazovalca vidno v obliki poletne suše in pomanjkanja rekreacije na snegu, manj pa kot problem (vse redkejših) kmetov, ki jim pridelke leto za letom uničijo ujme. Po hrano gremo pač drugam in ne več k njim. Tudi postopno usihanje podzemnih tokov vode nas še ne skrbi toliko, saj voda priteče iz pipe, ali pa si jo natočimo iz avtomata oziroma plastenke. Tisti, ki so občutili kakovost vode iz plastenk ob svojih potovanjih, so morda na to vprašanje bolj občutljivi kot tisti, ki le posredno – morda prek TV ekrana –  izvedo, da je brez pitne vode težko. 

V urejenih družbah je pričakovati odgovornost tudi od pristojnih služb, ki izziv kmetov rešujejo z namakanjem in subvencijami, usihajočo pitno vodo pa z iskanjem novih nahajališč (dokler obstajajo). Vzgoja in izobraževanje za odziv na okoljske izzive bo, kot kažejo trenutni strateški dokumenti za slovensko izobraževanje odraslih, prišla na vrsto, ko bo rešen problem digitalizacije. Nuja dela od doma je namreč preplavila misli in načrte, o čemer pa pod naslovom »odziv starejših domačinov na žled« nekako ne kaže pisati.

Po dolgem uvodu se zdaj vrnimo k opisu konkretnega realnega primera, ki želi izzvati z vprašanjem, kaj je za pravilen odziv na nenadno okoljsko škodo bistveno – izkušenjsko ali formalno znanje? 

Slovenijo je februarja 2014 prizadel močan žled. V pasu med 700 in 900 m nadmorske višine je obložil s težko ledeno oblogo vse, česar se je vlaga lahko oprijela. Posledice so bila ponekod pretrgana električna napeljava, neprevozne ceste, ledeni oklep hiš, cestnih znakov, avtomobilov, skratka – vsega.

Osebno s to silno posledico spreminjanja podnebja nisem bila zelo prizadeta, če ne štejem v trske spremenjenega mladega gozda na strmem pobočju, ki ga je bilo treba »pospraviti«. Moj nekdanji študij gozdarstva bi me naj pripravil na take izzive, a me ni. Pa se je podnebje tedaj že spreminjalo, česar pa nihče ni znal ali hotel opaziti. Bile so pač druge prioritete, kot študentka pa o organiziranju družbe in stroke (še) nisem razmišljala. Desetletja zatem – leta 2014 – zato nisem imela pojma, kako sanirati drevje, ki je ležalo pomešano in podrto drug prek drugega kot palčke pri igri mikado. Nevarna sanacija je trajala nekaj let in poskrbela ne le za (zoprno) rekreacijo, ki je ni in ni hotelo biti konec, ampak tudi za trajnostno ogrevanje našega doma z biomaso.

Zanimalo me je, kako so se odzvali na enako situacijo drugi lastniki (združimo jih lahko v kategoriji: posamezniki in skupnosti) in kdo se je znal odzvati? V Sloveniji je namreč zelo veliko lastnikov gozda –  skoraj četrtina prebivalstva. Kot raziskovalka na področju skupnostnega učenja in skupnostnega upravljanja z naravnimi viri sem predvidevala, da so skupnosti mobilizirale več kapacitet kot posamezniki. Nisem vedela, kakšno vlogo so imeli drugi deležniki, na primer država, ki je finančno močnejša ter mobilizira institucije s svojim znanjem in tehnologijami. Rezultat sistematične analize je pokazal vrednost izkušenjskega, skozi generacije akumuliranega znanja pred znanjem, nabranim v formalnih programih. Ekstremno poškodovane velike površine gozda na občutljivih kraških tleh so najbolje sanirale skoraj že pozabljene tradicionalne oblike vaške organizacije. Tak način dela je bil nekoč prisoten po vsej Evropi, vendar sta ga nastanek držav in uveljavitev rimskega prava izrinila in z različnimi razlogi večinoma tudi likvidirala. V Sloveniji, Avstriji, Italiji, Španiji in še mnogih evropskih državah so se vaške skupnosti ohranile, še zlasti v hribovitih območjih. Njihova hitra in pravilna reakcija in sposobnost medsebojnega sodelovanja ter sodelovanja z državno območno enoto javne institucije ni bila le odgovor meni, ampak je zdaj zgled vsej Sloveniji. Profesor Biesta bi rekel, da so bogati in močni počasni in usmerjeni sami vase do mere, ko postajajo del problema, namesto da bi bili del rešitve. 

Toda primer ne govori o izobraževanju, govori o stiku formalno neukih domačinov, ki pa veliko znajo in zmorejo. Četudi so v letih, ki omejujejo fizično aktivnost, nujno za delo v gozdu, so se organizirali hitro, učinkovito ter okoljsko modro. Namesto zaskrbljenih besed in strateških načrtov so staknili glave in skovali pravilne odločitve ter jih takoj tudi udejanjili. Tako so preprečili razvoj podlubnikov, ki so ostalim tipom lastnikov, tudi državi, v letih po žledu povzročili skoraj še enkrat toliko škode kot žled. Tu torej ni bila v igri visoka izobrazba, vrhunska tehnologija ali poznavanje globalnih trendov. Zato zanje pač ni primerno govoriti o »vključevanju« v izobraževanje ter skrbi, da ne sledijo tehnologiji. Za upravljaje z okoljem je morda potrebno nekaj drugega. Za začetek morda zahvala, da skrbijo za kraško občutljivo krajino, ki ne daje koristi le njim, ampak s svojimi regulativnimi in kulturnimi storitvami brezplačne koristi ponuja nam vsem. Lahko jih celo prosimo, da nas sprejmejo v uk o okolju in trajnosti. Ker sem plačana bolje kot večina njih, sem kritična tudi do tega, da njihovo nižjo formalno izobrazbo interpretiram v luči današnjega stanja. 

Delo z okoljem je pomembna učna izkušnja, ki nas v prihodnosti še čaka. Terja upoštevanje časa – tako preteklosti kot prihodnosti. Terja opazovanje in akcijo, ki nista nujno vezana na formalno znanje ali obilje branja (knjig). Potrebno je »branje« narave, zato morda izobraževalci celo z dobronamernimi ukrepi povzročamo škodo. Seveda je dostop do sodobnih oblik izobraževanja še dalje pomemben, praktični domačini pa se bodo nanj odzvali le, če bodo v njih videli smisel. Možnost raziskovanja na tem področju je zato pomembna, saj so med nami tudi druge skupine, vaške skupnosti, na primer, ki svojo nevidno prisotnost aktivirajo v trenutku preizkušnje bolje kot vsi mi. Ker znajo na problem odgovoriti takoj in pravilno, si zaslužijo vključitev v načrte države. 

Reševanje problemov 

In če smo že pri raziskovanju, naj nadaljujemo s spoznanji o reševanju problemov v Sloveniji. Predstavljamo še sveže ugotovitve o spretnostih reševanja problemov v tehnološko bogatem okolju, ki so torej omejene na tiste probleme, ki jih je mogoče reševati s pomočjo tehnologije. Slovenija se od Evrope v tem razlikuje.

Graf: Primerjava idej med seboj glede na obseg delovnega sodelovanja v Sloveniji in Evropi

Vir: študija Delovno aktivni prebivalci z nižjimi spretnostmi, 2020

Slika kaže, da je ob reševanju problemov skupina tistih z nizkimi spretnostmi, ki med seboj pri delu ne sodelujejo, v Sloveniji manjša kot v Evropi, tistih z visokimi spretnostmi, ki ne sodelujejo, pa je več. Obratno velja za tiste, ki pri reševanju problemov dnevno sodelujejo. Toda raziskave so počasno orodje, ker terjajo postavitev metodologije, njeno testiranje, izvedbo meritev in vrednotenje ugotovitev, nato pa izpostavitev javni kritiki. Realni problemi, kot smo nakazali v prejšnjem poglavju, pa je včasih terjajo takojšnjo reakcijo. V tej luči je takoj razpoložljivo izkušenjsko znanje posebej vredno. 

Podatki raziskave PIAAC izpred šestih let kažejo, da v splošnem (torej globalno) na dosežke najbolj vplivajo izobrazbena raven (jakost povezave med izobrazbo in ravnjo spretnosti označuje koeficient 0,17), spodbudno družinsko okolje (0,08), redna uporaba tehnologije pri delu (0,164) ali doma (0,148) ter vpliv na pogoje na delovnem mestu. Izvor (v pomenu migracij) in spol vplivata na te povezave le posredno, prav tako udeležba v neformalnem izobraževanju, ki je med vsemi dejavniki najbolj vplivna (0,57), ker spodbuja rabo spretnosti (0,141). Starost rabo zavira in je nasploh šibka napovedovalka dosežkov na tem področju (–0,052). Tudi vpliv spola je mogoče nadomestiti z rabo spretnosti reševanja problemov s pomočjo tehnologije doma, pri delu ter v izobraževanju. Učinek udeležbe v neformalnem izobraževanju je višji pri niže izobraženih, kjer je v Sloveniji celo linearno povezan z njihovimi dosežki.

V Sloveniji je spretnost reševanja problemov v tehnološko bogatih okoljih slabo razvita, saj je le 25 % tistih, ki so dosegli drugo ali tretjo raven, medtem ko je ta delež v Avstriji 32 %, na Švedskem pa 44 %. Ni sicer jasno, kateri od elementov reševanja problemov v tehnološko bogatem okolju k temu prispeva največ: tehnološka opremljenost in digitalne kompetence, kognitivne kompetence ali pomanjkanje priložnosti, jasno pa je, da ti dejavniki skupaj pojasnijo le tretjino variabilnosti. To pomeni, da velik del razlogov za nižje dosežke na tem področju ostaja nepojasnjen. Ker je ob tem porazdelitev ljudi z znanjem neučinkovita, saj se le pri 61 % raven izobrazbe in zahteve delovnega mesta ujemajo, se razlogi za slabosti nakazujejo sami po sebi. Toda Slovenija je v nečem tudi močna – povezava med dosežki in uporabo tehnologije doma je močna (0,4) in celo na drugem mestu med opazovanimi OECD državami. Struktura skupine z nižjimi dosežki kaže velik delež polkvalificiranih moških, ki živijo v manjših podeželskih naseljih, skrbijo za (v povprečju) večje družine, v katerih so partnerji pogosteje brezposelni ali upokojeni, otroci pa najstniki. Ob tem kažejo večjo radovednost in zanimanje za novosti in obisk seminarjev kot podobna evropska skupina ter imajo nižjo delovno avtonomijo ter malo priložnosti za reševanje problemov s pomočjo tehnologije (glej študijo Delovno aktivni prebivalci z nižjimi spretnostmi). 

Zdi se torej, da tudi s povsem druge perspektive lahko potrdimo sposobnosti ljudi – tudi starejših – ter problem zlasti na ravni organizacije (delovnih mest, distribucije, organizacije države itd.). Ne doma, ampak drugod namreč manjka priložnosti za reševanje problemov s pomočjo tehnologije, kar samoiniciativno nadomeščamo predvsem doma in z udeležbo v neformalnem izobraževanju. Lahko pa skrbi nizka stopnja zaupanja, ki jo prikazuje preglednica. V Sloveniji se namreč v skupini z nizkimi dosežki v reševanju problemov v tehnološko bogatem okolju, kjer sodelovanja ni, prav vsi strinjajo, da velja zaupati le redkim. Zaupljivih v tej skupini torej ni. 

Preglednica: Splošno zaupanje v Sloveniji in Evropi glede na obseg delovnega sodelovanja

Vir: študija Delovno aktivni prebivalci z nižjimi spretnostmi, 2020

Zaključki 

Predstavljena kontrastna primera realnih analiz med seboj nista povezana. Hipotetično ju povezujem v ugotovitev, da obstajajo skupine ljudi, ki so v slovenskem javnem diskurzu slabo zastopane, neslišne, a (relativno) učinkovite. Morda celo več prispevajo v skupno blaginjo kot bolje plačani in redno usposabljani uslužbenci, ki pišemo strategije in načrte s pomočjo tehnologije in dela od doma. S skrbjo za svoje družine so ti starejši in niže kvalificirani zaposleni odvzeli nekaj skrbi državi – za njeno prihodnost in njeno naravno okolje. Z vidika sodobne družbe potrebujejo »vključitev«. Toda, ali ne potrebujemo morda »vključitve« tisti, ki smo prihodnjim generacijam prispevali le nekaj bibliografije in znanja, potem pa se utrujeni brezplačno rekreiramo na prosto dostopnih zemljiščih, za katera so odgovorni lastniki in jo večinoma tudi vzdržujejo? 

Dr. Nevenka Bogataj, kritičen praktik in raziskovalec na stičišču naravoslovja in družboslovja, se na Andragoškem centru Slovenije že vrsto leto ukvarja z razvojem možnosti za neformalno učenje odraslih. Vodi slovenske študijske krožke in razvija ter uveljavlja izobraževanje za trajnostni razvoj. V obojem vidi nadaljevanje slovenske tradicije v spreminjajočih se naravi in družbi na temelju skupnostnega učenja in racionalnega upravljanja z naravnimi viri.