chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

ePlatforma za izobraževanje odraslih v Evropi

 
 

Spletni dnevnik

Moč nogometa: lokalna intervencija za begunce

30/08/2018
by Gina Ebner
Jezik: SL
Document available also in: EN HR PL HU

/sl/file/football-etnoliga-epaleFootball Etnoliga EPALE

Football Etnoliga EPALE

 

Krzysztof Jarymowicz je eden redkih Poljakov, ki sistematično izvaja in spodbuja vključevanje migrantov v družbo skozi šport. Leta 2017 je bil njegov glavni projekt, Etnoliga, nominiran za Beyond Sport Global Award. Preberite več o Krzysztofovih izkušnjah.

 

G. in K. sem spoznal leta 2005. Oba sta bila prosilca za azil, ki sta živela v bližini Varšave. Sem sta prišla iz Afrike in morali smo se pogovarjati v francoščini, ki ni bila moja močna plat. Kljub temu smo odkrili skupni jezik – nogomet.

 

Begunci na Poljskem

Takrat je bil izraz »begunci« na Poljskem praktično neznan in ni imel sedanje politične konotacije. Jaz pa sem želel spoznati te ljudi in izvedeti o njih kaj več.

Po koncu druge svetovne vojne je Poljska postala praktično monoetnična država. Padec komunizma pa je privedel do postopnega pritoka tujcev, čeprav je bila v državi le ena večja skupina oseb, ki so tukaj iskale mednarodno zaščito, tj. približno 80.000 ljudi, ki so bežali pred vojno v Čečeniji. Majhno število migrantov je prišlo iz osrednje Azije, medtem ko smo beguncev iz Afrike ali Sirije prej zabeležili nekaj sto in ne tisoče letno. In včasih traja več mesecev preden peščica (2-3%) prejme status beguncev. Med obravnavo njihovih prošenj je večina prosilcev za azil nameščena v razpršenih taboriščih v nekdanjih vojaških bazah v odročnih in revnih pokrajinah. Edine programe za pripravo na integracijo izvajajo nevladne organizacije, ki težko dosegajo ta oddaljena območja.

 

Etnoliga – največji medkulturni nogometni projekt v Srednji Evropi

Leta 2005 so v Varšavi še vedno obratovala tri begunska taborišča in tam ni delal praktično nihče. Moral sem najti izgovor, da mi je uspelo priti v ta območja z omejenim dostopom. Kaj drugega lahko ponudim mladim migrantom mešanega porekla brez dodatnih priprav, če ne športnih dejavnosti. Oblastem se je zdel moj predlog dovolj zanimiv, da so mi dovolili dostop in kar naenkrat sem se znašel med desetinami nogometnih navdušencev iz Kameruna, Konga in Toga.

Čeprav sem mislil, da bo preprosto, pa je bilo treba urediti precej stvari: nogometno igrišče, prevoz, žoge, sodnike, za nekatere tudi športne copate in, nenazadnje, nasprotnike za trening. S pomočjo finančne podpore Fare se je oktobra 2005 odvil prvi nogometni turnir med tedni kampanje #FootballPeople. Dijaki na moji nekdanji šoli so pripravili umetniško razstavo, naši gostje pa so pripravili hrano. Skupaj smo odigrali tudi spontan koncert. Sprva smo mislili, da bo to enkratni dogodek, vendar je kmalu postalo jasno, da se želimo srečevati bolj pogosto. Našel sem druge prostovoljce in skupaj smo začeli iskati nove skupnosti. Govorice so bile naš najboljši zaveznik. V naslednjih letih je naš turnir pritegnil Vietnamce, Nigerijce, a tudi veliko judov, anarhistov, brezdomcev in nogometnih navijačev ter številne druge. Zaradi takšnega interesa smo leta 2010 uvedli solidno ligo, ki smo jo poimenovali Etnoliga – zaenkrat največji množični projekt takšne vrste v Srednji Evropi.

 

Šport premaguje predsodke

Upravljanje dogodka, kjer je udeleženih nekaj sto večkulturnimi ljudmi ni preprosto. Napetosti med različnimi skupinami so včasih neizogibne. Konservativni muslimani sprva niso želeli igrati s progresivnimi lezbijkami, nato pa so se naenkrat pojavili s šopki rož, kar je ustvarilo še večjo zmedo. Vzpostavili smo odbor lige in začeli takšne probleme reševati od spodaj navzgor. Ena pomembnejših odločitev je bila mešanje žensk in moških ter različnih narodnosti v vsaki ekipi, da izkoreninimo diskriminacijo in v okviru tekmovanja ustvarimo pogoje za integracijo. Ekipe lahko osvojijo dodatne točke za fair play in dejavnosti zunaj igrišča (npr. predstavitve ekip na tematskih delavnicah predstavljajo še en primer našega pristopa. Znanje smo pridobivali preko mreženja z mednarodnimi člani Fare, povečali smo število lokalnih deležnikov (klubov, šol, oblasti ipd.), ki so spodbujali socialno vključenost skozi šport. To je privedlo tudi do ustanovitve nogometne akademije in izobraževalnega programa za (med drugim) begunske otroke v enem od taborišč.

Še vedno se pogosto srečam s K. in G. Obema gre dobro – K. vozi tovornjake, G. poučuje ples. Oba imata družino in dom tukaj, na Poljskem. In še vedno skupaj igramo nogomet, samo da ga danes z nami igrajo še naši sinovi.


/sl/file/krzysztof-jarymowiczKrzysztof Jarymowicz

Krzysztof Jarymowicz

 

Krzysztof Jarymowicz je vodja projektov in član upravnega odbora poljske nevladne organizacije, Fundacija za svobodo. Po izobrazbi je psiholog in antropolog. Krzysztof je eden redkih oseb na Poljskem, ki sistematično izvaja in spodbuja vključevanje migrantov v družbo skozi šport. Leta 2017 je bil njegov glavni projekt, Etnoliga, nominiran za Beyond Sport Global Award.

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn
  • Slika za %user
    Jak wiadomo nie od dziś sport raczej łączy ludzi niż dzieli, jednak i w sporcie czasami dochodzi do różnych spięć i chyba najważniejsze to znaleźć "złoty środek". Inicjatywa bardzo ciekawa i z tego, co Pani opisuje, chyba dobrze się "ma" i ciągle rozwija. Szkoda, że media zazwyczaj w takich chwilach milczą, bo gdybym nie trafiła na tę stronę, nie miałabym zielonego pojęcia, że taki projekt istnieje. Projekt, który w pewnym stopniu pozwala odnaleźć się osobom z zewnątrz w Polsce i pomaga w integracji. Ciekawy, który daje pozytywne skutki. Bo w końcu taki jest sport - siła futbolu.
  • Slika za %user
    Miałam okazję obserwować podobną inicjatywę w Holandii. Była ona adresowana do Polaków, którzy przybyli do małej, wiejskiej społeczności lokalnej i pracowali głównie w rolnictwie. Projekt polegał na tym, że polskich mężczyzn zaproszono do włączenia się w treningi miejscowej drużyny piłkarskiej. Na początku nie obyło się bez nieporozumień - Polacy założyli, że mają stworzyć swoją drużynę i grać przeciwko Holendrom. Czasu i współpracy wymagało wypracowanie wspólnej koncepcji i budowanie jednej drużyny. Było jednak warto - poza efektami związanymi z integracją z lokalną społecznością, bardzo ważną korzyścią był szybki rozwój kompetencji językowych.