chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

ePlatforma za izobraževanje odraslih v Evropi

 
 

Spletni dnevnik

Kariera je stvar odločitve

14/11/2018
by Ana Peklenik
Jezik: SL

Na letošnjem Festivalu za tretje življenjsko obdobje (slika spodaj) sem naletela na znanko, mlajšo upokojenko, s katero sva se nazadnje srečali pred več kot petnajstimi leti. Medtem sem dvakrat zamenjala zaposlitev; lahko bi rekla, da sem obakrat spremenila tudi področje dela. Na njeno vprašanje, čemu sem na takem dogodku, sem pokazala stojnico Andragoškega centra Slovenije in ponosno poudarila: »Tukaj zdaj delam.« »Kako?« je vprašala. »Kje pa učiš?« Težko bi bilo razlagati, saj sta bila ob našem prostoru precejšnja gneča in hrup. Zato sem bolj ali manj skomignila z rameni in pustila, da je šla svojo pot. Sem se pa zamislila nad tem, kako različno dojemamo in razumemo kariero.
 

 

Končala sem pedagoško smer študija slovenščine, torej je bilo logično, da sem šla učit. Morda bi bilo logično, da bi to počela še danes, dvajset let po diplomi, po možnosti na isti šoli. Seveda ni šlo vedno za mojo odločitev o menjavi zaposlitve in spremembi/nadgradnji področja dela. Splet okoliščin me je vedno znova silil k samospraševanju, kaj želim, kakšna je moja vizija za prihodnost, ali lahko kaj spremenim. In imela sem srečo, to je tudi res. 

Dr. Vesna Vuk Godina je na nedavnem Letnem posvetu o izobraževanju odraslih govorila o vrednotah in etiki današnjega sveta v izobraževanju. Poudarila je, da se moramo »razvijati na širokem polju discipline svojega poklica«. To je po mojem mnenju najboljša definicija razvoja kariere sodobnega človeka. Prav je, da se posameznik odloči za študij na področju, ki ga resnično zanima; vendar je to izhodišče in ne cilj. S potrdilom o končani izobrazbi pridobi možnost, da sprejema odgovornost v svojem poklicu. Panoga ga zanima, zato se bo izobraževal in usposabljal še naprej. To mu bo dalo samozavest, da bo ob pridobivanju izkušenj še nadalje in naprej razvijal svoje znanje. Delodajalec oziroma trg mu bo vedno bolj zaupal. Tak posameznik bo zaradi svojega zanimanja zavzet za svoje delovno področje, svoje znanje bo ves čas nadgrajeval, delo in prosti čas bosta povezana, saj bo v poklicu počel tisto, kar ga resnično zanima. Vpet bo v tokove svojega delovnega področja, zato se ne bo bal za svojo prihodnost niti za svojo zaposlitev.

Zgodi se, da posameznik ob vpisu v šolo nima jasno opredeljenih področij zanimanja, kaj šele zaposlitvenih ciljev. Nič zato, nikoli ni prepozno. Na voljo je cela vrsta brezplačnih svetovanj, usposabljanj in izobraževanj (za zaposlene). Počasi in zlagoma lahko pridobivajo novo znanje tudi tisti posamezniki, ki s svojimi preteklimi odločitvami, povezanimi s kariero, niso zadovoljni. In sčasoma zamenjajo zaposlitev … delodajalca … delovno področje … se samozaposlijo. Za take odločitve potrebujejo veliko poguma. Tisti, ki so jih sprejeli, pravijo, da ni kaj obžalovati.
 



Dolžina delovne kariere je sicer pomembno vprašanje, vendar nanj niti mi še manj pa zanamci ne bomo dobili natančnega odgovora. To je zunanja okoliščina, na katero lahko samo posredno vplivamo. Lahko pa (to si dolgujemo) vplivamo na notranjo okoliščino – svoje osebno zadovoljstvo. To gradi med drugim tudi vsebina našega dela v službi, odnosi, ki jih vzpostavljamo in vzdržujemo, plačilo … – ne nujno v tem vrstnem redu. Za to niso odgovorni samo delodajalec, sodelavci in stranke, pač pa – in v največji meri – vsak sam.

To spoznanje postavlja mojo znanko iz uvodnega dela tega zapisa in mene na nasprotna bregova. Zaposlila se je v drugačnih časih, se upokojila takoj po petdesetem letu starosti, vmes pa delala v istem podjetju na istem stroju z istimi sodelavci. Na delo je prihajala ob isti uri po isti poti in srečevala iste ljudi, ki so počeli isto. Dobro, pretiravam. Veselila se je drugačnih stvari kot jaz. Verjetno je imela več nestrukturiranega prostega časa. Med tem in delom je potekala jasna meja. Drugačni časi so bili in drugačne vrednote, saj je bilo samo po sebi umevno, da je bil vsakdo zaposlen. Posamezniku za ta del svojega življenja ni bilo treba prevzemati odgovornosti. Hkrati je veljalo, da sta delo in prosti čas dve različni kategoriji. Danes pa se sprašujemo, ali ju je mogoče povezati. Delati tisto, kar počneš res rad, v službi?

 



Znanje je vrednota, ki nam je nihče ne more vzeti. Ko se učimo, tudi osebnostno rastemo, postajamo samozavestnejši. Vstopimo v zanimiv krog: več ko vemo, bolj se tudi zavedamo, da nam marsikaj še ni jasno. Zato se učimo še naprej. Kdor se vse življenje uči, s tem poskrbi, da se njegova kariera razvija, pa če zamenja zaposlitev ali ne. 

Ana Peklenik je zaposlena v Promocijskem in informacijskem središču Andragoškega centra Slovenije, kjer se ukvarja predvsem s knjižnično-dokumentacijsko dejavnostjo.

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn
  • Slika za %user
    Ana, pozdravljena,
    vedno z zanimanjem preberem tvoje prispevke, ki so objavljeni na platformi. 
    Ob temle sem tudi sama razmislila o svoji, recimo temu karierni poti, čeprav mi ta beseda ni domača in mi je hkrati težka. 
    Na kar nekaj let delovne podlage, če štejem priložnostno delo v času mojega šolanja, sem leta 2009 začela vstopati na "ta pravi" trg delovne sile. Lahko si predstavljaš, da je bilo težko. Z ene strani pritiski, kdaj bom dokončala študij, z druge strani pa vsesplošna kriza, ki je takrat še kako vplivala tudi na trg delovne sile. 
    A vse je nekako šlo. V naslednjih šestih letih sem zamenjala 4 delovna okolja/zaposlitve... Zakaj? Ker sem vedno imela priložnost sodelovati le za čas trajanja projekta ali nadomeščanja porodniškega dopusta.

    Spremembo moje karierne poti so spremlajali tudi moji bližnji, ki izhajajo iz druge, starejše generacije, in včasih se mi zdi, da so se postavljali v mojo kožo in ob tem čutili večji stres kot jaz! Nekako bi jih lahko povezala s tvojo znanko, o kateri pišeš v prispevku. 

    No, kakorkoli, veliko sem se naučila, imela priložnost delovati v različnih okoljih in predvsem ugotoviti, kaj mi je blizu oziroma mi bolj leži. Zdaj samo sledim tej poti... :)
  • Slika za %user
    Hvala, Maruša. Res je beseda kariera dolgo časa veljala za posameznike, ki opravljajo "pomembna" dela, izpeljanka karierist/-ka pa celo za slabšalno besedo, skoraj zmerljivko. Vendar ... Ni vsako delo, če ga opravljaš z občutkom poslanstva, pomembno? O svojem poslanstvu pa običajno razmišljamo, ko iščemo zaposlitev ali ko smo nezadovoljni na delovnem mestu. In takrat bi morali po mojem mnenju poslušati predvsem sebe. A ni fino reči: "Vse moje zaposlitve so priložnost, da spoznavam samo sebe in svoje cilje?"