chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

ePlatforma za izobraževanje odraslih v Evropi

 
 

Spletni dnevnik

Prva mobilnost v Skopje

26/04/2019
by Ana Janžekovič
Jezik: SL
Document available also in: EN

Na Ljudski univerzi Ormož izvajamo Erasmus+ KA1 projekt z naslovom Hočem več!. V okviru projekta, ki je namenjen predvsem dvigu kompetenc naših zaposlenih, smo načrtovali tri mobilnosti. V spodnjem opisu si lahko preberete o usposabljanju na delovnem mestu v Skopju.

 

Poučevanje je eden izmed lepših, a zahtevnih poklicev. Na eni strani se srečuješ s svojimi udeleženci, ki se želijo nekaj naučiti in v to vložiti svoj trud in energijo. Po drugi strani pa se vedno znova srečuješ z dejstvom, ali so učne ure, učno gradivo in izbrane metode dovolj dobre in primerne za te udeležence.

V največji izziv mi je, ko se pripravljam na učne ure za tečaje angleščine za odrasle. Namreč, ne želim, da se moji udeleženci samo »napiflajo« nekaj pravil in nekaj struktur, ampak želim, da je učenje za njih čimbolj izkustveno in praktično naravnano. Zaradi tega vedno znova nabiram nove ideje, kako narediti pouk privlačen, zanimiv, praktičen in predvsem primeren za odrasle.

Razni učbeniki, priročniki in pa seveda Google so zelo dobri pomočniki, ki mi ponudijo marsikatero aktivnost, slušno nalogo, video ali delovni list, ki ga lahko uporabim pri pouku. Manjka pa mi pogovor z drugimi učitelji angleščine. Opazovati druge, na kak način poučujejo, se z njimi pogovoriti o strokovni plati izvedenih ur, primerjati svoje učne metode z drugimi, razglabljati o tem, kaj je primerno za odrasle in kaj ni – to pa se mi zdi neprecenljivo.

V okviru projekta Hočem več! sem šla na usposabljanje na delovnem mestu v Skopje. Na mobilnosti sem bila v prvem tednu v aprilu in po zagotovitvi njihove nacionalne agencije sem bojda prva oseba, ki je prišla na usposabljanje na delovnem mestu na področju izobraževanja odraslih v Makedonijo.  Mogoče se vam ob tem poraja vprašanje zakaj. Zakaj ravno v Skopje? Kaj ti pa lahko Skopje sploh ponudi? Kako si sploh prišla na to idejo? Kaj si se tam sploh naučila?

Odgovori so preprosti, a hkrati kompleksni in težko je v besede preliti vsa doživetja in misli, ki me ob tem navdajajo.

Če začnem na začetku. Zakaj Skopje? Ko sem pred dvema letoma na kontaktnem seminarju za izobraževalce odraslih v Zagrebu spoznala Jasmino Ivanovsko iz Centra za tuje jezike v Skopju, sem se takoj povezala z njo. Že ko sem prebirala njihov opis v knjižici udeležencev in potem poslušala njeno predstavitev, sem vedela, da imamo skupne točke. Zaradi njihove narave dela, me je takoj povleklo, da bi rada šla k njim na usposabljanje na delovnem mestu. Dogovorili sva se in napisala sem projekt Hočem več!, v katerem je ena izmed mobilnosti bilo tudi to usposabljanje. Kaj sem od njih sploh pričakovala? Priložnost opazovati druge učitelje pri delu, možnost debate z drugimi učitelji angleščine, primerjavo metod dela in gradiva, ki ga uporabljajo pri svojem delu. In to so mi tudi ponudili.

Center za tuje jezike Skopje je ena izmed največjih jezikovnih šol v Skopju in bo letos praznovalo 65-letnico obstoja. Letno ima povprečno po 2000 udeležencev. Redno zaposlenih je 20 učiteljev, imajo pa še tudi veliko zunanjih učiteljev, ki poučujejo manj popularne jezike. Največ zanimanja je seveda za angleščino in nemščino. V zadnjem času pa se je začel porast zanimanja za slovenski jezik med mladimi, ki si želijo priti v Slovenijo študirat. Poučujejo vse starostne skupine od 6 let naprej. Med odraslimi imajo tudi različne stopnje znanja, od A1 do C1. Sodelujejo s fakulteto za filologijo oz. jezikoslovje, tako da omogočajo študentske hospitacije. Prav tako pa preko različnih seminarjev in konferenc sodelujejo z Društvom za učitelje angleškega jezika, British Council-om, ameriško ambasado in drugimi institucijami. Sodelujejo v nekaterih Erasmus+ KA1 projektih, kar pa si želijo nadgraditi s KA2 projektom. Izkazali so se kot zelo zanesljiv partner, saj so me dobro sprejeli, z mano delili svoje izkušnje in znanje ter izvedli vse predvidene aktivnosti.

 

/fi/file/kolaz1pngkolaz_1.png

 

Ker so jezikovna šola, v katero udeleženci pridejo po svojih šolskih in službenih obveznostih, se njihov pouk pričenja komaj ob 17.20 uri ali še kasneje. Traja pa do desete ure zvečer. Zame, ki nisem nočni tip, je bilo to prvi in drugi dan malce naporno, a sem hitro prišla v ritem in se navadila teh poznih učnih ur. Verjamem pa, da je težje udeležencem, ki so dali skozi že cel dan pouka ali službenih in družinskih obveznostih in morajo sedaj aktivno poslušati in sodelovati pri pouku tujega jezika. Tudi učiteljem je takšna narava dela zahtevnejša, saj morajo biti popoldan spočiti in polni energije, da lahko na zanimiv in aktiven način vodijo svoje ure. Kot mi je rekla Jasmina, vedno morajo paziti, da si čez dan ohranijo del energije, da so lahko ob večerih zbrani in pripravljeni na učne ure. Pouk poteka od ponedeljka do četrtka, kajti ob petkih so udeleženci že z mislimi pri vikendu, imajo pa zato ob petkih sestanke in kolegije učiteljskega zbora.

Glede na njihov obseg in naravo dela so mi lahko ponudili in omogočili ogromno novega znanja. Imela sem priložnost spoznati njihov način dela, hospitirati pri različnih učiteljih, se z njimi pogovarjati o različnih načinih in pristopih k poučevanju in o delovanju njihove šole. Hospitirala sem predvsem na tečajih angleškega jezika na petih različnih stopnjah znanja pri petih različnih učiteljicah. Zraven tega pa sem bila prisotna še pri začetnem tečaju makedonščine za tujce, kjer sem ponovila in obnovila svoje znanje cirilice. Kot naravna govorka pa sem bila prisotna pri dveh različnih tečajih slovenščine, kar je tudi bila svojevrstna izkušnja. Med učnimi urami sem včasih bila vključena v razgovor z udeleženci, ki so na ta način morali govoriti angleško in se truditi z mano pogovarjati. Tudi njim je bilo všeč, da so stopili iz svoje cone udobja in so dejansko v praksi lahko uporabili svoje znanje, saj vemo, da je sproščen pogovor o različnih temah drugačen kot voden pogovor na določeno temo.  

 

/fi/file/20190405114248jpg-020190405_114248.jpg

Kaj sem se torej naučila na tem usposabljanju? Pri opazovanju učnih ur sem dobila nekaj novih idej za predstavitev in utrjevanje snovi pri pouku, ki jih bom lahko uporabila v praksi. Ugotovila sem, da učitelji dajo kar nekaj poudarka na popravljanje govornih napak pri ustnih nalogah. Jaz sicer zagovarjam teorijo, da je udeležencem včasih bolje pustiti, da prosto govorijo kljub manjšim napakam, ker sem prepričana, da s tem (vsaj nekaterim) udeležencem omogočim pridobivanja več samozavesti pri ustnem izražanju. Pridobila sem nek nov vpogled in mišljenje o teh majhnih stvareh, ki delajo pouk učinkovit. Zelo pomembno pa mi je bilo, da sem lahko govorila v angleščini in tako vadila svoje govorne spretnosti.

A z osebnega vidika pa sem se morala naučiti vsaj osnov cirilice, da sem znala prebrati imena ulic in sem se tako v mestu lažje znašla. Pridobila sem na samozavesti, saj sem bila sama od sebe odvisna, kako se bom znašla v tem velikem mestu in kaj si bom kdaj ogledala. Skopje je zanimiva mešanica sedanjosti in preteklosti, njihova multikulturnost pa se vidi skoraj vsepovsod.

 

 

Preberite si tudi zapise o prejšnjih mobilnostih projekta Hočem več!:

 

Ana Janžekovič je zaposlena na Ljudski univerzi Ormož kot organizatorka izobraževanja. Zadolžena je za pisanje projektov, izvajanje nekaterih odobrenih projektov in vodenje tečajev angleškega jezika. Z izobraževanjem odraslih se srečuje tri leta, pred tem pa je bila zaposlena na osnovi šoli kot učiteljica angleščine.

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn