chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

ePlatforma za izobraževanje odraslih v Evropi

 
 

Spletni dnevnik

EPALE LongReads: Grajenje doma iz uspeha – intervju z režiserko zaporniškega gledališča Hannele Martikainen

24/07/2018
by Markus Palmén
Jezik: SL
Document available also in: EN DE LV FI SV HU EL FR IT ES PL

/sl/file/prison-education-theatrePrison education theatre

Prison education theatre

 

Sodelovanje pri gledališki produkciji in uspeh pri tem je lahko revolucionarna izkušnja za zapornika, meni izkušena režiserka zaporniškega gledališča Hannele Martikainen. Predpogoj za takšen uspeh je proces grajenja predanosti s strmo učno krivuljo.

 

»Verjamem, da je večina zapornikov brezdomcev. S tem ne mislim na fizično hišo ali dom v otroštvu, ampak mislim na globok občutek brezdomnosti v njihovem življenju, ki jih je tudi privedel v njihov trenutni položaj.«

Gledališka direktorica Hannele Martikainen zadnjih deset let dela z zaporniki na zaporniških gledaliških projektih. Čeprav prvotno ni nikoli nameravala graditi kariere na področju gledaliških umetnosti, je režiserka danes v samem vrhu gledaliških ustvarjalcev v zaporih v svoji rodni Finski. Od takrat, ko je pred desetletjem prvič prevzela enkratno režisersko nalogo v zaporu, do danes, je ustvarila impresiven katalog zaporniških gledaliških produkcij – in usvojila razumevanje učnega proces, ki bi zaporniškemu gledališču lahko pomagal postati pomembno orodje za rehabilitacijo in učenje.

Režiserka nadaljuje: »Zaporniki so brezdomci, a v našem delu lahko najdejo svoj dom.«

»Ko pri nečem uspejo, je to pogosto njihov prvi uspeh, kar je zanje kot dom, kamor se lahko vrnejo.«

/sl/file/hannele-martikainenHannele Martikainen

Hannele Martikainen

Gledališka režiserka Hannele Martikainen že več kot desetletje režira predstave zapornikov v gledaliških zaporniških projektih. Avtor: Jukka Kotkanen

 

Gledališče krepi prenosljive spretnosti za življenje v družbi

Zaporniško gledališče je proces, v katerem skupine zapornikov, prostovoljcev, vadijo ali uprizorijo igro ali odrsko predstavo pod vodstvom poklicnih gledališčnikov. Takšni projekti se pogosto financirajo iz javnih sredstev in seveda potekajo v tesnem sodelovanju z organi zaporov. Martikainenova dela z nevladno organizacijo za gledališko dejavnost v zaporih Taittuu, ki jo podpira finska agencija za izvajanje kazenskih sankcij.

Hannele Martikainen je trenutno spet v takšnem obdobju vaj, tokrat z zaporniki iz zaprtega oddelka zapora na vzhodnem Finskem. Zaporniki pišejo svoj lasten scenarij na podlagi finskih ljudskih pripovedk. Tema: vaški norčki. Premiera je predvidena za september.

Zakaj je od vseh oblik rehabilitacije in učenja zapornikov za Martikainenovo gledališče najpomembnejše?

Režiserka odgovarja: »Sodelovanje, komunikacija in zmožnost sklepanja kompromisov so temelji gledališkega ustvarjanja. Vsi, ki sodelujejo v gledališki produkciji se morajo spopasti s temi področji, kar v primeru zapornikov predstavlja pomembne prenosljive spretnosti za civilno življenje.«

Te spretnosti zapornikom ne padajo z neba. Zahtevajo predanost zapornikov-tespijcev celotni produkciji, za kar se morajo ti naučiti zaupati, kar je nekaj, s čimer imajo pogosto težave. Na srečo gre tudi za spretnost, ki jo lahko usvojimo s prakso - vadenjem.

Marikainenova dodaja: »Pogum, ki je potreben za neuspeh, je ravno tako sestavni del umetniškega procesa. Pri vsem gre za učenje skozi vajo/poskušanje. V tem pogledu sem privrženka Johna Deweya in njegovih misli o izkustvenem izobraževanju.«

 

Revolucija samopodobe

Sodelovanje, komunikacija in zaupanje so spretnosti, ki tlakujejo pot do uspešne ponovne vključitve v družbo po izteku zaporne kazni. Vendar je po izkušnjah Martikainenove pečat drame še globlji.

V svojih produkcijah je Marikainenova opazila, kako so številni zaporniki opredeljevali sebe s svojimi preteklimi pomanjkljivostmi. Veliko jih razmišlja na način »Ne morem, nisem sposoben, ne znam.« Proces vadenja igre je namenjen prikazu, da ko se nečesa lotimo temeljito, to na koncu privede do rezultatov. Nezmožnost se postopoma prelevi v zmožnost, če je zapornik temu trdno predan. To pa ni nič manj kot revolucija na področju zapornikove samozavesti.

  

 

Metoda treh zvestob

Martikainenova uporablja metodo, ki jo sama opiše kot »tri zvestobe«. Na začetku je Marikainenova na strani posameznika – vsakega posameznika v skupini. To predstavlja prvi korak.

»Izvohati moram, kateri igralec potrebuje čustveno podporo, kdo potrebuje »brco v rit« in kdo potrebuje odrske tehnične spretnosti. S tega vidika režiser vedno deluje kot pedagog.«

Ko vzpostavimo to osnovno zaupanje, Martikainenova razširi zvestobo na celotno skupino. To predstavlja drugi korak.

»Spodbujam skupinski duh, ščitim skupino kot celoto in se trudim ugotoviti, kaj skupina potrebuje, da postavi predstavo.«

Tretji korak pride malo pred dvigom zavese na premieri.

»V zaključnem koraku zvestobo prenesem na gledalce. V tem trenutku zahtevam, da igralec zapornik dvigne letvico in občinstva ne pusti na cedilu. Ne glede na pretekle pretečene solze, je sedaj čas, da pripravimo pravo predstavo!«

Predanost, ki je potrebna za uspešen proces in, nenazadnje, uspešno predstavo, je sestavljena iz teh treh korakov. Z uspešno predstavo pa lahko zgradimo dom za »brezdomce«.

 

Številni obrazi evropskega zaporniškega gledališča

Glede na njegove rehabilitativne in reformistične cilje moramo na zaporniško gledališče gledati kot na del spektra izobraževanja v zaporih. Zgoraj predstavljeni finski primer je samo eden od primerov evropskega zaporniškega gledališča, ki živi v različnih oblikah in pristopih.

Zaporniško gledališče je prisotno v številnih evropskih državah in programi EU, kot so Socrates, Leonardo, Grundtvig in, kasneje, Erasmus+ so pomembni financerji gledališke dejavnosti v zaporih.

»Metode in pristopi zaporniškega gledališča v Evropi se zelo razlikujejo in imam občutek, da je to področje razmeroma razvito,« pravi Hannele Martikainen.

»Kar malce loči moje produkcije od mojih evropskih kolegov, je dejstvo, da smo, kolikor vem, edini, ki svoje predstave uprizarjamo tudi zunaj zaporniških zidov, v pravih gledališčih.«

Po besedah Martikainenove so izhodi iz zapora pomembna oblika rehabilitacije. Trdi, da je uprizoritev v civilnem okolju za zapornike še posebej pomembna za soočanje s sramom in stigmo, ki je povezana z obsodbo na zaporno kazen – da postanejo vidni v svoji širši skupnosti in sprejmejo občutke sramu, da jih lahko na koncu premagajo.

   

 

Organizacije za zaporniško gledališče v Evropi

 

Ali ste slišali še za kakšne druge projekte v zvezi z izobraževanjem v zaporih ali pa ste v njih celo sodelovali? Vabimo vas, da svojo zgodbo in komentarje delite spodaj!


 

Markus Palmen je novinar, pisatelj in avdio-vizualni producent, svobodnjak. Od avgusta 2017 je tematski koordinator platforme EPALE za področje politik. Markus je osem let delal kot glavni in odgovorni urednik revije European Lifelong Learning Magazine.

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn
  • Slika za %user
    Bardzo ciekawy, dający do myślenia wpis. Zawsze wiedziałam, że teatr rozwija, edukuje, a nawet resocjalizuje. Jednak nie zdawałam sobie sprawy, że więzienne produkcje teatralne wnoszą do życia osadzonych tyle dobrego… od nabywania umiejętności potrzebnych do życia w społeczeństwie, przez nauczenie się zaufania, aż po umiejętność ponoszenia porażek i przełamanie w postrzeganiu siebie. 
    Myślę, że to cudowna inicjatywa, która mogłaby być szerzona w Polsce (nie do końca orientuje się, w jakim stopniu rozpowszechniona jest idea teatru dla osadzonych w Polsce). Cieszę się, że mogłam przeczytać ten wpis!
  • Slika za %user
    Zaporniško gledališče? Gledališka predstava, v kateri so glavni igralci osebe na prestajanju zaporne kazni? Moram priznati, da sem bila nemalo presenečena, ko sem prebrala uvodnik, saj ljudje stereotipno zapornikov ne povezujemo z nekim kulturnim udejstvovanje. A konec koncev, vsi mi smo le ljudje, kajne? Vsak s svojo zgodbo...
    Ne vem, kako je v Sloveniji poskrbljeno za "učne" in prostočasne dejavnosti zaprtih oseb, zato bi bila vesela, če bi izobraževalci odraslih, ki delate s to ciljno skupino, delili svoje izkušnje!