Skip to main content
Blog
Blog

EPALE intervju: Dušana Findeisen in digitizacija ter digitalizacija izobraževanja za starejše

Vodja Inštituta za raziskave in razvoj izobraževanja na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje Dušana Findeisen je od leta 1984 delala na področju izobraževanja za starejše, medgeneracijskega učenja in izobraževanja za lokalni razvoj v nekdanji Jugoslaviji, Sloveniji in v mnogih evropskih državah. Leta 1986 je soustanovila Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki ji predseduje že 15 let. Zadnjih 25 let vodi evropske projekte.

Dušana Findeisen

Vodja Inštituta za raziskave in razvoj izobraževanja na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje Dušana Findeisen je od leta 1984 delala na področju izobraževanja za starejše, medgeneracijskega učenja in izobraževanja za lokalni razvoj v nekdanji Jugoslaviji, Sloveniji in v mnogih evropskih državah. Leta 1986 je soustanovila Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki ji predseduje že 15 let. Zadnjih 25 let vodi evropske projekte.                    

Ko ste bili predsednica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, nacionalnega združenja za izobraževanje in socialno vključenost, ste napisali priročnik o upravljanju nevladnih organizacij. V čem se razlikujejo od podjetij?

V mnogočem! »Bistvo je očem nevidno,« je dejal Saint-Exupery. To velja za podjetja, ustanove, nevladne organizacije in njihovo nematerialno vrednost. V nevladnih organizacijah je ta vrednost povezana z notranjimi in zunanjimi odnosi. Najdemo jo v družbenih odnosih s svojimi člani, novinarji ter lokalnimi, nacionalnimi, celo mednarodnimi oblastmi in partnerskimi organizacijami po vsej Evropi. Od marca smo v stiku z večino naših partnerjev v projektu Erasmus+. V času omejitve gibanja so bili ti stiki še posebej dragoceni.

Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje je svojo 37-letno zgodbo začela s prenosom znanja na ambiciozne načine, z ustvarjanjem novih znanj skupaj s starejšimi udeleženci v izobraževalnih programih in študenti ter s skrbjo za odnose. Od leta 1984 Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje in mrežo članov U3A (trenutno jih je 55) zanimata kulturni in človeški kapital, ki ga imajo starejši in ga želijo deliti.                    

Pravite, da ustanovitev nevladne izobraževalne organizacije danes ni tako težka, jo je pa pravi izziv ohranjati pri življenju.

Ja, tako je. Doslej smo se soočili z mnogimi izzivi. Samo poglejte, kaj se dogaja zaradi zdravstvene krize. Nematerialna vrednost je v nevarnosti. Zaščititi jo moramo. Spodbujati moramo naše študente in zaposlene ter ohranjati naše družbene vezi. Biti moramo prožni.                                              

Kako se prilagajate trenutnim razmeram?

Finančno je težko in »kopljemo« po svojih denarnih rezervah. Vsakič, ko je novica o kovidu slaba, se veliko študentov odloči ostati doma ali se umakne v svoj drugi dom itd. Že na samem začetku smo začeli digitalizirati naše programe, metode in stike itd. Zavedamo se, da krize niso nujno slabe. Pomenijo ločitev od preteklosti pa tudi priložnost za iskanje novih priložnosti za prihodnost. Menimo, da ta kriza starejšim, ki odkrito zavračajo digitalne stike in izobraževanje, ker imajo raje socialne in fizične vezi, predstavlja edinstveno priložnost. Prej ali slej bodo odkrili, da so lahko del digitalnega sveta.                                              

Lahko opišete, kaj ste v zadnjem času v tej krizi storili na področju digitalizacije izobraževanja in učenja za starejše? 

Že desetletja smo vključeni v številne projekte Evropske unije, kot so programi Leonardo da Vinci, Grundtvig in Erasmus+. Na srečo je večina že prej težila k digitalizaciji izobraževanja za starejše. Če se prav spomnim, se je vse začelo z evropskim certifikatom za medgeneracijsko učenje pod taktirko fundacije Beth Johnson, ki je v Moodlu pripravila učna gradiva. Nato smo napredovali na projekt CINAGE (povezava je zunanja), kjer je tečaj European Cinema for Active Ageing predstavljal pravi preboj s spodbujanjem aktivnega staranja in učenja starejših, kako narediti kratkometražne filme. Ta projekt je seveda postal medgeneracijski, pri čemer so mladi študentje izkusili poučevanje starejših, starejši pa so se morali naučiti tega, da jih nekdo poučuje. To je nekaj, kar pogosto ni bilo enostavno.

Osebno sem se veliko naučila od vseh projektov Erasmus+, kar je pripeljalo do mojega pa tudi našega globokega in inovativnega zanimanja na področju vizualne pismenosti v izobraževanju starejših in do nadaljnjih dejavnosti, ki so iz tega izhajale. Projekti Erasmus +, ki smo jih izvedli, so se nanašali na izobraževanje starejših. Pomagali so nam vzpostaviti povezavo med vprašanji, s katerimi se soočajo starejši in druge prikrajšane družbene skupine, ter velikimi družbenimi spremembami. Ustvarjanje filmov smo vključili v naš dvoletni mednarodni festival znanja in kulture v kasnejšem življenju.

Še naprej izvajamo svoj projekt Begunci v evropski kinematografiji za socialno vključevanje, kar je privedlo do tematizacije družbeno angažiranega filma, izobraževanja in umetnosti. Sledil je SLIDE, ki je bil mišljen kot izmenjava dobrih praks, vendar smo na koncu uporabljali programsko opremo CANVA za izdelavo plakatov in ustvarjanje filmov, vključno s promocijskimi filmi o aktivnem staranju kot neke vrste oglasi.

SPIDW pokriva vključevanje starejših udeležencev izobraževalnih programov v digitalni svet in šolo filma, ki jo je ustanovila lizbonska AidLearn. LearnersMot deluje na področju razumevanja pojava funkcionalne pismenosti in motiviranja slabo izobraženih in nizko kvalificiranih (DomSpain, Španija). Projekt ima nadaljevanje, LearnersMot2. Timeless (univerza Uscak) snuje e-knjige za učenje angleščine in učenje o kulturni dediščini. Vsi ti projekti Erasmus+ in mnogi drugi so uporabili kombinirano učenje za spodbujanje večmodalnega učenja.                      

Kaj pa vaši drugi poskusi digitalizacije izobraževanja starejših?

Če sem iskrena, bi bila digitalizacija naših programov lahko učinkovitejša. Vendar pa, kot sem omenila, imajo starejši študentje raje socialne in fizične stike v svojih študijskih skupinah. Vse do izbruha kovida je šlo pri uporabi digitalnih metod bolj za radovednost študentov kot pravi interes. Potem pa se je marca lani vse obrnilo na glavo.

Na slovenskem U3A so se učitelji udeležili številnih spletnih konferenc kot udeleženci in predavatelji. Tematizirali smo digitalizirano izobrazbo starejših, članke, sodelovali smo v radijskih oddajah, digitalizirali 30 % naših izobraževalnih programov in usposobili več kot 400 mentorjev in študentov o tem, kako uporabljati Zoom in TeamViewer. Zadnja konferenca slovenske U3A je bila v celoti posvečena digitalizaciji izobraževanja starejših. Konferenca je bila namenjena 55 vodjem članic U3A iz mreže Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Osrednja točka konference so bili osebni in družbeni vidiki digitalizacije izobraževanja v kasnejšem življenjskem obdobju.                                              

Kaj je pozitivno pri digitalizaciji izobraževanja starejših? 

Trdimo, da je dostop do digitalnih postopkov privilegij in pravica, ki jo uživajo nekateri. Spletno izobraževanje vam omogoča, da živite običajno in udobno sredi zdravstvene krize in počakate na njen konec, medtem ko ste vključeni v izobraževanje. Zoom ponuja več možnosti. Prvič, zasebno je. V predavalnicah učenci ostanejo na stolih in »ujeti« poslušajo predavatelja, čeprav jih morda ne zanima tema, o kateri govori, in morda ne morejo ostati pozorni prav dolgo. Zoom omogoča, da med poslušanjem opravite še kaj drugega. Emanuel Kant se s tem pristopom ne bi strinjal, saj je trdil, da je pozornost osnova učenja. Je bil pa za dobro delovanje digitalnega učenja na daljavo potreben en bistveni pogoj. Učenci morajo biti avtonomni učenci, poslušati in se učiti s pisalom v roki in ne samo pasivno poslušati.

Z digitalizacijo izobraževanja mentorji starejših študentov dobijo nove vloge in jih navdušijo, da se pridružijo »pogumnemu novemu svetu«. Veliko starejših se je prostovoljno odklopilo od digitalnega sveta skladno s stereotipi o starosti, ki starejše predstavljajo kot neuspešne pri digitalnem učenju. 

Digitalna vključenost v sodobni svet je privilegij. Samo 53 % svetovnega prebivalstva ima dostop do digitaliziranih procesov. Digitalno učenje starejšim omogoča, da se cenijo. Gre za dostojno življenje. V digitalnem času nikogar ne smemo pustiti zaostajati, še najmanj starejših v institucionalnem varstvu. Tega se moramo vsi zavedati. Poleg tega je treba pravico do digitalizacije vključiti v politiko digitalizacije. Projekti Erasmus+ so koristni za spodbujanje neposredne uporabe rezultatov v izobraževanju odraslih. Prav tako ponujajo veliko ustvarjalne svobode, če ste pridobili dobre sposobnosti projektnega vodenja. Večjo pozornost je treba nameniti vsebini projektov.                           Ugotavljam, da še nismo govorili o medgeneracijskem učenju... 

Ustvarjanje medgeneracijskih vezi ni proces, ki ga je mogoče razviti s projektom ali dogodkom. To se zgodi seveda, ko so projektne dejavnosti ustvarjalne in ko so cilji skupni.

Sama Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje se je začela kot medgeneracijski projekt. Mladi študentje izobraževanja odraslih so v študijske skupine združili upokojene in aktivne strokovnjake ter jih vključili v skupno učenje in dejavnosti. Člani Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, ne glede na starost, so delili svoje znanje, veščine in kompetence, pridobljene v času prve ali druge poklicne kariere.

Obstajajo različni tekoči in trajni medgeneracijski projekti. Na primer Vidimo, slišimo, beremo .. skupaj je bil projekt pod vodstvom Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje in Društva študentov andragogike in pedagogike, v katerem so oblikovali bralne skupine v skupnostih, v katerih so delili trenutke branja, glasno javno brali itd.

Več najdete na povezavi: www.utzo.si 

Login (20)

Želite vsebine v drugem jeziku?

Dokument je na voljo tudi v drugih jezikih. Izberite jezik.

Want to write a blog post ?

Don't hesitate to do so! Click the link below and start posting a new article!

Zadnje razprave

Spletna razprava EPALE: razvoj digitalnih spretnosti, kot priložnost dostopa za učenje

Od aprila do junija se EPALE posveča razvoju digitalnih spretnosti, kot priložnosti dostopa za učenje in tej tematiki bo posvečena tudi letošnja druga spletna razprava.

Več