chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

ePlatforma za izobraževanje odraslih v Evropi

 
 

Spletni dnevnik

Drugačnost je O.K. Vedno.

15/01/2019
by Katarina Bertoncelj
Jezik: SL

V okviru Erasmus + projekta »Multikulturnost je naša prednost«, sem se udeležila usposabljanja z naslovom Refugees and Immigrants: Social Inclusion to EU through Non-Formal Education, ki je konec oktobra potekal na Cipru. Udeleženci smo se usposabljanja udeležili z enim samim ciljem… širiti znanje o sprejemanju in spoštovanju drugačnosti, ki nam nevede otežuje delo, ker nam pogosto predstavlja nekaj nenavadnega ali celo nepoznanega.

Usposabljanje nam je na različne načine želelo kar najbolj približati pot begunca. Prav zato, ker smo težko v celoti razumeli njegov položaj, se je predavateljica posluževala različnih praktičnih vaj, ki bi nam pomagale čimbolj občutiti kako stresne so okoliščine, v katerih se znajdejo posamezniki, ki morajo v nekaj minutah, zapustiti svoj dom in vse kar so gradili celo življenje.

Skozi vaje smo spoznavali kako veliko poguma je potrebnega, da se odpravijo na pot, ki jo ne morejo vnaprej načrtovati, zaradi česar tudi ne morejo biti pripravljeni na izjemno težke razmere, ki jih čakajo.

 

/sl/file/slika11ciper1jpg-0slika1.1._ciper_1.jpg

 

Fotografija 1: Udeleženec iz Nemčije v vaji »Spakiraj v 20 minutah«, odgovarja na zastavljana vprašanja:  Se je bilo težko odločiti, koga in kaj boste vzeli sabo? Kako bi se odločili, če bi res morali zapustiti dom? Koga ali kaj bi vzeli sabo? Kaj mislite, da se bo z družino zgodilo, ko pride do meje? Kam bi pobegnili vi?

 

Na podlagi predstavljenih zgodb, smo se preko dela v skupinah, preizkušali v različnih vlogah. Spopadanje z zavrnitvami na mejah in mučnim uveljavljanjem pravice do azila povzroča svojevrstno stisko, ki jo obrobni opazovalci le stežka razumemo, ker nam je ni potrebno reševati. Vedno sledi soočenje z dolgimi birokratskimi postopki, iz katerih se le stežka razvije status begunca, ki končno nudi nekaj pravic.

Še težje pa je začenjanje življenja na novo v tujem okolju. Da bi jim to kar najbolje uspelo, jim je potrebno pomagati. In bolj kot zmoremo »stopiti v njihove čevlje«, bolj bomo lahko razumeli kako velike bitke bijejo.

Da bi ta spoštljiv medkulturni dialog zmogli, potrebujemo znanje za ravnanje. Pogosto se naša zaznava slišanega pomembno razlikuje od doživetega.

Zato je tako pomembno, da NAJPREJ vedno znova in znova preverjamo ali sogovornika razumemo prav. In ko nam to uspe, se potrudimo še malo. Odstopiti moramo od moči, ki nam ne pripada (vem kaj je najboljše Zate!) in poslušati, SLIŠATI begunca. Kaj misli, kaj li in česa ne.

Težke situacije delajo ljudi močne. Ker morajo biti, če želijo preživeti. A vseeno…moči nekje zmanjka. Že sama beseda opolnomočenje, spominja na dve besedni zvezi: PO MOČ. Torej na pot, po kateri se vračamo v center svoje lastne moči. Povezana je z našimi sposobnostmi, talenti, znanji, pogumom…, ki se ob težki preizkušnji zamajejo, po malem zrušijo. A ne izginejo! Še vedno jih imamo, še vedno so znotraj nas samih, le svoje funkcije ne zmorejo več opravljati tako dobro, kot so jo pred določeno travmatično izkušnjo. In zato je podpora tistemu, ki jo potrebuje, da razvije svoje moči nazaj, tako pomembna. Sam mora biti nosilec svojega napredka. In kadar človek ne zmore, je prav, da mu pomagamo.

Verjetno smo se že vsi kdaj znašli na daljših počitnicah v kakšni oddaljeni deželi. Sprva nam je bila drugačnost države gostiteljice všeč, a na neki točki smo se ujeli v razmišljanju, da je čas, da se odpravimo domov. Da pogrešamo dom in vse kar je povezano z njim.

»Povsod je lepo, a doma je najlepše!«

In še enkrat… Odpravili smo se zgolj na »obisk« v drugo državo, iz katere se imamo možnost kadarkoli vrniti domov.

Begunci niso na počitnicah in domov se najbrž nikoli več ne bodo vrnili. Dom si morajo ustvariti ponovno in ob tem potrebujejo pomoč okolja v katerem bodo zaživeli. Ena izmed stvari, ki smo se jo naučili na usposabljanju je, kako teorija pogosto ni dovolj, da resnično lahko pomagaš človeku. Kadar si teorija in praksa sežeta v roko lahko vidimo kako pomembne so razlike med nami. Pri delu , ne samo z begunci , ampak tudi z drugimi ciljnimi skupinami, bomo uspešni, ko bomo te razlike zmogli videti kot dobre.

Pristopi dela, ki so nam bili predstavljeni na usposabljanju »Refugees and Immigrants: Social Inclusion to EU through Non-Formal Education« na Cipru so temeljili na komunikaciji, kot bistvenem orodju za vzdrževanje odnosov z drugimi, izmenjavi dobrih praks, motivaciji in opolnomočenju  proti socialni izključenosti.

Dobre zgodbe se pišejo, ko ima človek po hudi izkušnji možnost okrevati. Okrevanje pa se lahko zgoditi samo v varnem odnosu, ob nekom, ki mu lahko zaupa.

 

/sl/file/slika12ciper1jpgslika1.2._ciper_1.jpg

 

Fotografija 2: Majhna skupina velikih idej- udeleženci strukturiranega tečaja Refugees and Immigrants: Social Inclusion to EU through Non-Formal Education, Limassol, Ciper

 

Vabljeni tudi k prebiranju prispevka Smejejo se mu, ker je drugačen, on pa se smeje njim, ker so vsi enaki, ki govori o udeležbi na strukturiranem tečaju v Splitu, ki je potekal v okviru projekta "Medkulturnost je naša prednost".

 

 

Katarina Bertoncelj je zaposlena na Ljudski univerzi Jesenice kot strokovna delavka v Večgeneracijskega centra Gorenjske. Skrbi za organizacijo in koordinacijo aktivnosti večgeneracijskega centra, ter sodeluje pri izvajanju projekta Erasmus + K2 Verižni eksperiment v vrtcih. Z izobraževanjem odraslih se srečuje zadnji dve leti, pred tem pa je dragocene izkušnje socialne delavke pridobivala na različnih Centrih za socialno delo.

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn