European Commission logo
Ustvari račun
Blog
Blog

Darijan Novak: Pozorno izberi, s kom preživljaš svoj omejeni čas

Morda sta moji najbolj izraziti osebnostni lastnosti – radovednost in potreba po pomoči drugim.

Darijan Novak

 

Kratek življenjepis

Sem Darijan Novak in bom v kratkem dopolnil 52 let. Študiral sem sociologijo, ob tem pa učil angleščino, nakar sem se zaposlil na Andragoškem centru Republike Slovenije. V teh 23 letih sem se ukvarjal s študijskimi krožki, spodbujanjem bralne kulture in tujih jezikov, medijsko vzgojo, aktivnim državljanstvom, v zadnjem času pa delujem na področju promocije učenja in znanja odraslih.

Moja zgodba

Da sem pristal v izobraževanju odraslih, na Andragoškem centru, je, kot se zdi, naključje, utemeljeno na tem, kdor pač sem. Verjetno sta na to najbolj vplivali moji morda najbolj izraženi osebnostni potezi: radovednost in potreba pomagati drugim. Neskončna radovednost je bila temelj mojih uspehov v formalnem izobraževanju, saj danes skoraj ne razumem, s kolikšno lahkoto sem opravil s šolo. Obiskoval sem namreč najrazličnejše krožke in domov pogosto prihajal ob isti uri kot starši z osemurnim delavnikom. Ob popoldnevih sem imel še angleščino in do šestnajstega leta sem opravil vse možne tečaje. Vmes pa še knjige. In televizija. Knjige so me, še preden sem šel v šolo, očarale do te mere, da sem se jih učil na pamet. TV-oddaj, predvsem se spomnim izobraževalnih, nisem smel zamuditi, vedno pa sem imel rad tudi dokumentarni in igrani film.

V šoli sem vse predmete sem spremljal z odprtimi usti in ušesi, posledično so bile tudi moje ocene odlične. Nekako spontano sem začel pomagati sošolcem, ki jim ni šlo vse tako gladko. Tako sem od desetega leta naprej, med srednješolskim izobraževanjem in na fakulteti, kljub temu da ocene niso bile več tako rožnate, pa vse do danes, redno inštruiral vse, ki so me potrebovali. Predvsem angleščino, katere znanje mi je prišlo prav v študentskih letih, ko sem šest let delal kot učitelj v zasebni jezikovni šoli ter učil v vrtcih in šolah.

Ob koncu študija mi je bilo ponujeno mesto asistenta na novem predmetu, sociologiji vsakdanjega življenja, pri moji mentorici. Program takrat še ni bil vzpostavljen, zato sem šel potrkat na sosednja vrata, dr. Manci Košir, ji ponudil v branje diplomo in jo vprašal, ali bi se našlo pametno delo zame. V treh dneh, še danes sem ji hvaležen, je poklicala, in prevzel sem usposabljanje prve generacije mentorjev študijskih bralnih krožkov Beremo z Manco Košir.

Dante

Študijski krožki so mi blizu, tudi zato ker gre za skupnostno učenje. Ključen za njihovo razumevanje je citat Margaret Mead:

»Nikoli ne podvomi, da lahko majhna skupina razmišljujočih in zavzetih ljudi spremeni svet. V resnici so ga edino takšne skupine doslej spreminjale.«

Zadnja leta se ukvarjam s promocijo učenja in znanja, predvsem z izborom dobitnikov Priznanj ACS ter produkcijo njihovih videopredstavitev. Tako sem stalno v stiku z navdihujočimi posamezniki in skupinami ter organizacijami, ki z znanjem spreminjajo sebe in druge. Podobne pa so tudi moje kolegice, kolegov je precej manj, z ACS, pa tudi iz vse Slovenije. Sem torej v svojem krdelu, in tudi zato tukaj vztrajam dobrih triindvajset let. Postati izobraževalec ni bila nikoli odločitev, (do) sem me je pripeljalo življenje, samo prisluhnil sem mu.

Ni pa to edina skupnost, ki ji pripadam. Sem učitelj tajske masaže, usposobljen na Tajskem, v Chiang Maiu. Kot maser se naučiš ceniti vsakogar, ki potrka na tvoja vrata, in mu ponuditi loving kindness, torej ljubečo prijaznost, dobrotljivost. Tajsko masažo imenujejo tudi joga za lene, terapevt namreč stranko postavlja v jogijske asane. Zato se mi je zdelo logično nadaljevati usposabljanje iz jogijskih študij v Mungerju, državi Bihar v Indiji, kjer sem prebil 4 mesece v ašramu, samostanu, in živel jogijsko življenje. Moja joga, Satyananda Yoga, je ena celostnih jog, ki v mnogočem presega asane, fizične položaje. Njena ključna lekcija, te so za mano prišle komaj po šestih mesecih, je čuječnost ali awareness v vsem, kar počnemo. Še se mojstrim na daljavo in si v kratkem želim obisk ponoviti.

Zadnja skupnost, v katero se dejavno vključujem, je skupnost kolesarjev. To sezono namreč kolesarim v službo. Vsak dan 18 km in 50 min v eno smer, po daljši, a zato lepši poti. V tem času pozdravim blizu 20 ljudi, ki kolesarijo, tečejo ali po njej sprehajajo svoje ljubljenčke ali otroke, in večinoma dobim odgovor, enega na kilometer. Dobre misli me delajo boljšega. To skupnost sem zamenjal za tisto, ki je povzročala največji stres v mojem delovnem dnevu, skupnost šoferjev.

Moj moto:

»Ljudje so drug za drugega na svetu: torej jih poúči ali prenašaj!«

Dnevnik cesarja Marka Avrelija (prevod Antona Sovreta, 4. reprint; popravljena izdaja iz 1971).

 

My motto

Login (1)

Komentar

Sivo novembrsko jutro, takšno kot temu obdobju leta pritiče, kajne?

V službi dan navadno začnem s kapučinom, ki ga pijem bolj iz navade oz. razvade, kakorkoli, in obiskom tistih nekaj spletnih strani, ki te opremijo s koristnimi informacijami in novostmi za boljši začetek delovnega dne.

Ena teh strani je tudi EPALE in danes na njej zasledim, sicer že pred dobrim tednom objavljen spletni dnevnik, ki ga spremlja tvoja fotografija, Darijan….

Seveda kliknem, ker me zanima o čem piše, saj za EPALE ne piše prav pogosto (pa to ni graja, morda spodbuda?), a kadar piše, je zanimivo!

To, da je zaposlen na Andragoškem centru Slovenije vem, saj sva se tam tudi prvič srečala… takrat sem bila še v vlogi mentoric, ki so se usposabljale za uspešnejšo izvedbo programa PUM-o. Darijan nam je v sklopu usposabljanja posredoval seznam filmov, ki govorijo o problemih mlajših odraslih in bi bili zanimivi tako za strokovne delavce, ki delajo z njimi, kot tudi to dotično publiko. Že s tem seznamom sem dobila občutek o širini njegovega znanja in poznavanja sveta.

Ko sem prebrala ta spletni dnevnik, sem o njem izvedela še marsikaj novega, a hkrati se mi je potrdila moja predstava o njem. Srčen, spoštljiv do soljudi, prijatelj znanja in še veliko drugega…

Všeč mi je zadnji odstavek zapisa, ki govori o skupnosti, v tem primeru kolesarjev. V njem pravi, da na poti v službo pozdravi cca. 20 kolesarjev, a večinoma dobi le en odgovor, na kilometer.

Upam si trditi, da je skupnost izobraževalcev odraslih na EPALE podobna. Kar nekaj nas je prebralo zapis, a »odzdravil« ni (še) nihče… Darijan, hvala za pripravo in delitev tvojega zapisa, imej uspešen dan in pri nas bi, kot željo za srečno (kolesarsko) pot, rekli »pr' kraj' voz'«…

Login (1)

Želite vsebine v drugem jeziku?

Dokument je na voljo tudi v drugih jezikih. Izberite jezik.
Switch Language

Want to write a blog post ?

Don't hesitate to do so! Click the link below and start posting a new article!

Zadnje razprave

Zajtrk z EPALE in Erasmus+ s praktičnimi primeri: ustvarjanje EPALE vsebin ter primeri uspešnih prenosov dobrih praks v redno delo

Tudi drugi letošnji zajtrk z EPALE bo spremljal Erasmus+ dan: izvedeli bomo, kako pogodbeniki programa Erasmus+ v redno delo svoje organizacije prenašajo novo znanje, kompetence, dobre prakse in druge novosti, ki so jih pridobili v okviru Erasmus+ projektov.

Več