chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

ePlatforma za izobraževanje odraslih v Evropi

 
 

Spletni dnevnik

Ali je lahko učenje v športu vseživljenjsko?

27/08/2018
by Markus Palmén
Jezik: SL
Document available also in: EN DE PL LV SK RO HU EL FR IT ES

/sl/file/sports-lifelong-learningSports in Lifelong Learning

Sports in Lifelong Learning

 

Ali je lahko učenje v športu vseživljenjsko, glede na to, da se naše telesne sposobnosti skozi čas zmanjšujejo? EPALE se je pogovarjal s Susanne Wolmesjö – nevroznanstvenico, izobraževalko odraslih in nekdanjo športnico. Za Wolmesjövo je vprašanje vseživljenjskega učenja v športu večplastno, odvisno od učnih ciljev športnika. Vendar je njeno končno stališče, da nenehno učenje sploh ne bi smelo temeljiti na fizični razsežnosti.​

 

Dojemanje učenja kot vseživljenjskega je na področju izobraževanja odraslih samoumevno

Zdi se, da se vsi strinjajo, da se lahko vsak nauči praktično vse pri katerikoli starosti. Nenehno učenje je tudi obvezni pogoj za strokovni razvoj.

Ko pa učenje vključuje fizično in telesno razsežnost, kot je to npr. v športu, se na prvi pogled zdi, da gre za drugačno zadevo. Začnejo se pojavljati omejitve in definicije ideje vseživljenjskega učenja. Predstavljajte si profesionalnega športnika in amaterskega športnika; oba pri določeni starosti dosežeta vrh, po katerem se začne njihova uspešnost v določenem športu neizogibno upadati, profesionalni športniki pa se morajo takrat začeti pripravljati na upokojitev in prehod v druge dejavnosti.

 

Ali to pomeni, da v svetu športa pojmovanje in ideal vseživljenjskega učenja ne velja?

Susanne Wolmesjö je izobraževalka odraslih, podjetnica in nevroznanstvenica. Poleg vodenja svojega lastnega podjetja za izobraževanje in svetovanje, poučuje tudi na ljudski univerzi Bosön Sports Institute v Stockholmu. Wolmesjöva je tudi nekdanja igralka odbojke in trenerka na visoki ravni, tako v svoji domovini Švedski kot v ZDA.

Zanjo je vprašanje vseživljenjskega učenja v športu tako znanstveno kot filozofsko. Veliko je odvisno od zadevnega športa in posameznikovih lastnih učnih ciljev.

”Sama verjamem, da lahko v športu nadaljujemo z razvojem vseživljenjskih spretnosti. V okviru vsakega športa se pojavi nova stopnja spretnosti, ki vsebuje nove cilje in nove učne izzive. Ko nekdo usvaja povsem nov šport, se odpre širok spekter spretnosti, ki jih je treba obvladati. Če k temu dodamo še različne osebne fizične in miselne izzive, s katerimi se vsak posameznik sreča v svojem življenju, dobimo vedno večje področje učnih izzivov.«

Na drugi strani Susanne meni, da moramo v določenih športnih na neki točki sprejeti, da ima naša fizična kondicija tudi svoje omejitve. Športniki bodo najtežje zdržali pri športih, ki zahtevajo moč in eksplozivnost. Čeprav lahko moč razvijemo pri katerikoli starosti, morda ta ne bo zadostovala za doseganje visoko zastavljenih ciljev.

”V tem primeru se moramo za nadaljevanje razvoja začeti ukvarjati z novim športom ali razmisliti o variacijah našega starega športa. Ukvarjanje z različnimi športi se lahko prilagodi in razvije na način, ki omogoča nadaljnje ukvarjanje z njimi z vseživljenjskega vidika. En takšen primer je hodeči nogomet, počasnejša različica nogometa za starejše igralce, ki se soočajo z gibalnimi izzivi.

Poleg svojega športa (tj. odbojka) se ukvarjam tudi z drugimi športi, kot so golf, vožnja s kajakom in kolesarjenje. Vedno se naučim kaj novega in srečujem z novimi izzivi.«

Po mnenju Wolmesjöve predstavljajo meje učenja lastni cilji športnika – in te meje lahko širimo z usvajanje povsem novih športov ali s prehodom na druge variacije športov, ki jih že obvladamo. Poleg tega obstaja še ena pot za nadaljnje učenje tudi po fizičnem vrhuncu:

»Če vas tekmovanje več ne motivira, obstajajo novi izzivi v trenerstvu. Eden najučinkovitejših načinov za učenje je poučevanje drugih. Zato tudi vloga športnega trenerja ali uporaba trenerskega pristopa na področjih, ki niso povezana s športom, ponuja nove izzive za vseživljenjsko učenje.«

Od leta 1989 je Wolmesjöva trenirala Taj Či pod vodstvom mojstra iz Kitajske. Povedal ji je, da nobene stvari ne naredi dvakrat enako. Vedno, ko naredimo gib ali pomislimo, je to prvič za ta gib ali misel. To pomeni, da v našem živčnem sistemu ves čas poteka stalno in nenehno učenje, ne glede na našo starost.

”Z mojega vidika je vseživljenjsko učenje v športu mogoče. Veliko bolj kot s fizično razsežnostjo pa je povezano z miselnostjo, motivacijo in sprejemanjem,« dodaja Wolmesjöva.

 


Susanne Wolmesjö je nevroznanstvenica, izobraževalka odraslih in nekdanja športnica. Susanne vodi svoje lastno podjejte za izobraževanje in svetovanje www.educationinmotion.se ter poučuje odrasle na ljudski univerzi Bosön Sports Institute v Stockholmu.

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn
  • Slika za %user
    Mans mīļākais teiciens ir "kustībā ir dzīvība". Mūsdienās ir tik daudz iespēju sportot. Tekstā autore minēja, ka atsevišķos sporta veidos mums ir jāpieņem, ka mūsu fiziskajām spējām ir robežas, protams, ir sporta veidi, kas ar savu specifiku, kuriem ir vajadzīga speciālā sagatavotība taču, manuprāt, katrs var atrast sev piemērotāko sporta veidu, vadoties pēc fiziskās sagatavotības, vecuma un jau iegūtajām prasmēm, zināšanām. Iespējams, ka kādam neizdosies sasniegt pašus augstākos mērķus, taču balvā var būt veselība un laba pašsajūta, tas ir tā vērts. Pēc manām domām, ideja strādāt par treneri vai arī sporta skolotāju pēc savas profesionālās sporta karjeras beigām ir ļoti laba, jo turpinās šī sporta mūžizglītība process, tikai mazliet savādākā veidā. Arī esot trenerim vai sporta skolotājam ir jācenšās uzturēt sevi formā.  
  • Slika za %user
    Ik dienu mēs iemācamies ko jaunu, tas var būt kaut vismazākais sīkums. Pat tad, kad cilvēkam liekas, ka viņš visu jau zina, tā tomēr nav, mēs varam sevi pilnveidot un iegūt jaunas zināšanas ik dienu. Protams, ir jāņem vērā mūsu fiziskās spējas, bet ikviens var sev atrast vispiemērotāko sporta veidu. Ir arī sports cilvēkiem ratiņkrēslos, tāpēc gribu teikt - iespējas tiešām ir! 
    Ar to kopumā es vēlos pateikt, ka es piekrītu autores teiktajam - mūsu fiziskajām spējām ir robežas, bet mēs varam uzsākt jaunu sporta veidu un attīstīt sevi tajā, kas ir atbilstoši mūsu spējām. Tādēļ - jā, arī sportā mācīšanās var ilgt visu mūžu. 
  • Slika za %user
    Mūžizglītība - sportā ir veselības veicinošs un saglabājošs mērķis. Nodarbojoties ar citu sporta veidu jāņem vērā vecuma īpatnības un iepriekšējas prasmes protams, emocijas un izvirzītie mērķi ir spēks, kas dzen uz priekšu.
     

  • Slika za %user
    Inne wymiary edukacji poprzez sport - poza wymiarem fizycznym - są szalenie istotne dla późnego wieku. Jako ewaluatorka projektów edukacyjnych stykałam się z wieloma grupami aktywnych fizycznie seniorów: bardzo często działalność teatralna lub taneczna wymagały od nich doskonalenia sprawności fizycznej. Co ciekawe, wielu z nich podkreślało, że podejmuje te działania w celach terapeutycznych. W tej grupie wiekowej nader często występuje depresja związana z późnym wiekiem - aktywność fizyczna jest wręcz jednym z podstawowych warunków walki z depresją. 
  • Slika za %user
    Zaryzykuję tezę, że w sporcie nauka przez całe życie ma znacznie intensywniejszy wymiar niż w innych obszarach zawodowych. Pracując ze sportowcami widzę jak każdego dnia uczą się nowego, testują i poszukują nowych rozwiązań. W sporcie zdecydowanie szybciej niż w innych dziedzinach nabyta wiedza podlega weryfikacji – jeśli nie przynosi efektu, poszukujemy dalej, testujemy nowe rozwiązania. To właśnie weryfikowanie wiedzy poprzez  zbliżanie się (lub nie) do postawionego celu sprawia, że sportowiec codziennie intensywnie się uczy, szukając optymalnej ścieżki.