chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

ePlatforma za izobraževanje odraslih v Evropi

 
 

Spletni dnevnik

Branje je luč

22/07/2019
objavil Ana Peklenik
Jezik: SL

Branje kot priložnostno učenje? Da, zagotovo. Zmožnost brati je naše največje bogastvo. Ko so ljudje začeli razumevati črke, povezane v besede, so (vsaj v določeni meri) lahko začeli zagovarjati svoje pravice. Obdobje, ko so na to začeli opozarjati visoki stanovi, celo cesarica, se imenuje razsvetljenstvo (tudi prosvetljenstvo) – obdobje luči (znanja), ki naj bi izboljšala kakovost življenja vseh ljudi. Pa danes? Se ne zdi, da ljudje z izogibanjem branju ponovno postajamo žrtve manipulacije?

Seveda je nekako logično, da je glagol brati v bližnjem sorodstvu z glagolom nabirati – kot se nabirajo jagode, tako se berejo črke – drugo za drugo. Sodeč po razlagi iz Etimološkega slovarja imajo besede iz te družine daljne prednike v stari indijščini, stari grščini in latinščini, njihov pomen pa je enak – nesti, nesem.

Kaj nosimo/nesemo, ko beremo? Odgovor je seveda na dlani: podatke, informacije in znanje. Včasih koristne, včasih zabavne, včasih nepotrebne. Več ko preberemo, več vemo. Poleg dobesednega in prenesenega pomena besed pridobivamo tudi številne druge življenjske spretnosti. Več ko beremo, hitreje nam gre in več pomenskih odtenkov ločimo. Razlikujemo realistično od mističnega, dobesedno od satiričnega. Prepoznavamo manipulacijo, prikrito agresijo, skrita čustva, razpoloženje … Naučimo se ločevati koristne informacije od odvečnih in hitro presoditi, ali nas bo branje kam pripeljalo ali ne.

Leposlovje se razlikuje od strokovnih besedil, zato ga beremo drugače. Medtem ko si med učenjem izpisujemo, podčrtavamo, skušamo zapomniti, se pri branju književnosti (večinoma) lahko zgolj prepustimo. Ko si med študijem strokovne literature vzamemo odmor, je priporočljivo delati kaj drugega – iti na sprehod, pojesti jabolko, obiskati prijatelja … Tudi ti trenutki sproščanja so del učenja – takrat se nam pridobljene informacije in podatki v spominu utrjujejo. Zato so ti odmori pomembnejši, kot se zdi, in vodijo v lahkotnejše pridobivanje novega znanja. Večinoma si jih tudi ni težko vzeti … Vsake toliko časa pogledati na uro … Vstati in reči: »Končno odmor!« Pri branju knjige, ki nas prevzame, ne gledamo na uro (če že, potem smo šokirani, kako hitro mineva čas!), ne želimo si odmorov, ko pa se vendarle odtrgamo od nje, v sebi nehote premlevamo vsebino, junake, razmerja, povezave … Ko končamo, se branje ne zaključi: dneve, včasih tedne, nosimo s seboj zgodbo, ki nas je prevzela, junake, ki so pustili sled … Nemalokrat se zgodi, da šele po prebranem razumemo vse razsežnosti zgodbe (tule je ena taka). No, in na tej točki razumemo, kako je s strokovnim branjem – dogaja se enako, le da literarno zgodbo bolj pestujemo kot ono drugo.

Branje obojega – strokovnega in literarnega je seveda neločljivo povezano. Kdor več bere, hitreje študira. Toda – kaj brati? Na spletu je mogoče najti različne sezname najpogosteje kupljenih/izposojenih knjig, za to skrbijo založniki in knjižničarji. Smiselno je uporabiti statistiko COBISS, kjer lahko dobljene rezultate tudi filtriramo. Trenutno (9. 7. 2019) je stanje navdušujoče: na prvih štirih mestih po branosti so štirje slovenski romani. Avtorici in avtor vseh so letošnji nominiranci za nagrado kresnik. No, morda bo treba na te knjige v knjižnicah malo počakati, ker so rezervirane za kakšen mesec vnaprej. Lahko si izberemo knjige malo nižje s seznama – zgodba najbrž od tedaj, ko se je množično brala, ni izgubila svoje vrednosti. »Potolažimo« se s kakšno drugo knjigo istega avtorja ali pa se vpišemo v več knjižnic. To je povsem enostavno in popolnoma zakonito. O tem, kaj brati, je veliko napisanega na različnih spletnih mestih, v forumih, na družbenih omrežjih ipd. Ko vas zagrabi, da bi brali, ne čakajte – berite. Branje ni nikoli izgubljeni čas.

Knjig ne bo zmanjkalo. Kljub temu lahko beremo tudi kaj drugega. Vzorno bi bilo, če bi vsak dan vsaj deset minut brskali po slovarjih ali po portalu Fran. Popolnoma nehote in naključno lahko najdemo kakšno zanimivo povezavo, kot je zgornja – med branjem in nošnjo.

Pozitivni učniki branja so torej številni. Morda velja, da smo bralci nedružabni, ker kar naprej molimo nos v knjige, vendar smo po branju izjemno družabni: ure in ure bi se lahko pogovarjali o prebranem. To nas še dodatno okrepi in širi naša obzorja. Seveda imamo tudi svoje pravice, kot jih je naštel francoski pisatelj Daniel Pennac.

Vživeti se v zgodbo je v teh težkih materializiranih časih neprecenljivo bogastvo. Vse nam lahko vzamejo, te drobne radosti pa nam ostanejo. Ne povzročajo odpadkov, se ne prašijo, rok uporabe nikoli ne preteče – še več – spomini na prebrano knjigo postanejo iz leta v leto žlahtnejši. Čeprav morda pozabimo vsebino, se spomnimo, kako zelo smo uživali, ko smo jo brali.

Branje je več kot priložnostno učenje. Je luč na naši poti do znanja. Raziskave so pokazale zanimivo povezanost med številom knjig (!), ki jih ima v lasti družina, in pismenostjo otrok. Če jih dejansko beremo, smo bolj razgledani, lažje se učimo, hitreje beremo podnapise, zemljevide, navodila, si zapomnimo besedila priljubljenih popevk … Več časa nam ostane za druge interese. Smo oboroženi proti manipulaciji.

 

Ana Peklenik je zaposlena v Promocijskem in informacijskem središču Andragoškega centra Slovenije, kjer se ukvarja predvsem s knjižnično-dokumentacijsko dejavnostjo.

 

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn
  • Slika za %user
    Tale Anin slavospev branju je prešerno zaigral na moje strune, saj sem že vse življenje privrženka pisane besede in branja. In ja, branje nam vsekakor omogoča, da se ob tej priložnosti marsičesa naučimo – pa če gre za strokovno literaturo ali leposlovje. A ne le vsebina, temveč tudi način sporočanja sta pomembna. 

    Ana zagovarja: 'Več ko beremo, hitreje nam gre in več pomenskih odtenkov ločimo.' Pri slednjem me fascinira dejstvo, da (lahko) obstaja razlika med tistim, kar je avtor želel povedati, in mojo interpretacijo prebranega. To morda najbolj prihaja do izraza pri poeziji. Manj ko je napisanih besed, večja je prostost pri njihovi interpretaciji. Pogum, da si na temelju 'nabranega' oblikujem lastno razumevanje, ali bolje povedano, svojo zgodbo, sem si morala sčasoma šele dovoliti. Ob spominu na šolo, v kateri so spodbujali eno samo, uradno tolmačenje prebranega, se le še prizanesljivo nasmehnem in upam, da je zdaj drugače. 

    Razmišljam tudi o sodobnih načinih sporočanja, ki dajejo prednost podobam in besedilo zmanjšujejo na minimum. Včasih je tâko sporočilo zaokroženo in enoumno, lahko pa so to le vrhovi ledenih gora, medtem ko se vsebina nahaja pod gladino. Morda bi jo bilo treba (s)poznati, morda pa je bolj dobrodošla lastna interpretacija. 

    Tako v strokovnih vodah vse več uporabljamo infografiko, v zadnjem času tudi grafično beleženje (graphic harvesting). Medtem ko lahko s prvim na kratko povemo sicer veliko obsežnejša dejstva, drugo uporabimo za beleženje kompleksnega dogajanja na konferenci, v delavnici ipd. To sta na videz lahkotna načina sporočanja, ki nagovarjata našo sposobnost 'branja' vizualnega. Spodbujata otroka v nas, saj burita domišljijo. Morda celo vzbujata željo, da bi sami ustvarjali slikovne prikaze, namesto da pišemo dolga poročila ali zapise sestankov. Toda, treba je znati zadeti bistvo, ločiti zrna od plev – tega pa ne obvlada vsak. Takšnega izražanja ter njegovega 'branja' se je treba ne le navaditi, temveč se teh spretnosti naučiti. 

    Pa kljub temu: ko sem si zadnjič ogledovala rezultat grafičnega beleženja nekega zame zelo zanimivega dogodka, je njegova iskriva zabeležka sicer vzbudila moje odobravanje, iskanih informacij pa nisem dobila. In sem šla brat zapisnik. Še dobro, da je bil na voljo. Grafika ali beseda? Najraje oboje in v pravi meri.