Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) smo prepričani, da z izobraževanjem lahko dosežemo glajenje družbenih nasprotij in/ali nerazumevanja. Poleg vsebin, ki smo jih že septembra vključili v različne izobraževalne programe (gre za prikaz sredozemskih držav, njihove kulture, umetnosti, preteklosti, jezikov, vloge svetovnega kapitalizma, ki sproža tok migrantov, psihologije migrantov), smo nedavno v okviru cikla naših javnih predavanj Enajsta šola v knjigarni (vsak prvi torek v mesecu ob 11.00 v knjigarni Konzorcij) vodili okroglo mizo Oni smo mi. Zgovoren naslov!

Migranti odhajajo iz neke kulture in prihajajo v novo. Selijo se z juga na sever, pa tudi s severa na sever. 12 % visoko izobraženih Britancev živi zunaj svoje države! Emigranti zapuščajo vzhodne države. Migranti nas spreminjajo, kajti zlagoma se kulturi začneta približevati. Migranti so novi migranti, emigranti, azilanti itd. Četudi so ti pojmi nedorečeni. Gre za notranjo migracijo, za prestopitev meje neke občine, gre za prehod z dežele v mesto in obratno, gre za delavce, ki se vozijo na delo? Zunanja migracija? So migranti mednarodni turisti? So migranti romarji? Kaj naredi migranta migranta? Čas, ki ga preživi na tujih tleh (vsaj šest mesecev), preden se naseli. Nacionalnost? Materni jezik? So otroci migrantov, ki se rodijo na našem ozemlju, še migranti?

Koliko bi nas sploh bilo, če ne bilo migracij? Kako ohranjati ali večati skupno število prebivalcev (z vplivom na stopnjo rodnosti ali/in migracijo). Toda vpliv na stopnjo rodnosti je vprašljiv in učinkuje le, če ženske začnejo rojevati pri dvajsetih, danes pa temu ni več tako.

Migracije je bilo na slovenskih tleh veliko, v 19. stoletju denimo, ko je nastajala industrija in je bila speljana železnica. Tudi otroci so bili migranti, včasih so bili delovni migranti, ker je bilo treba poplačati dolgove, ki so jih zagrešili starši, pa so denimo štirinajstletno deklico poslali v tovarno klobukov v Prago, pa na Dunaj, pa v Ameriko. Aleksandrinke! O njih najprej cerkev ni hotela govoriti. Potem moški niso hoteli govoriti. Aleksandrike niso bile le dojilje. Nekatere sploh niso bile. Na tujih tleh sta jih čakala tudi emancipacija in svetovljanstvo.

Na noben drug pojav se ne lepi toliko mitov in strahu. “Preplavili nas bodo.” Tako smo govorili že v nekdanji Jugoslaviji. A temu ni bilo tako, prav obratno! Mi pa potrebujemo migracijo, kroženje vsega, tudi ljudi.

Pa še to, na svetu je le 14 % migrantov. Ponekod jih sploh ni (denimo na Japonskem, malo jih je v Braziliji itd.). Okrogla miza, na kateri so sodelovali izr. prof. Mirjam Milharčič in mentorji UTŽO, prof. dr. Ana Krajnc, dr. Damir Josipovič, dr. Dušana Findeisen, je dala poglede na vprašanje migracije z vidika različnih ved, občinstvo se je razvnelo. Čustva so sprožala učenje in željo, da bi to okroglo mizo ponovili.

Dr. Dušana Findeisen, Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje