chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE - Eiropas Pieaugušo izglītības e-platforma

Emuārs

Dobro razvite življenjske spretnosti so nuja za nadaljnje vseživljenjsko učenje

07/08/2020
Maruša Mohorič
Valoda: SL
Document available also in: EN ES ET EL

***Kdor se učenju posveča, se iz dneva v dan veča! Lao Tse, kitajski filozof***

 

Rada se učim in verjamem v vseživljenjsko učenje!


Pa je bilo vedno tako? Lahko rečem da ja! Kot osnovnošolka, sem se kot večina učencev veselila počitnic. Prvič zato, ker smo se z družino vsako leto odpravili na kratek oddih na morje, drugič pa zato, ker sem se veselila, da bom med počitnicami lahko jaz učiteljica!


Vsako poletje sem namreč preživljala v družbi otrok iz našega naselja, nekaj dni pa vedno tudi pri stari mami in atu, kjer so mi družbo delali mlajši brat in dva, prav tako mlajša bratranca. V obeh okoljih smo se radi igrali »šole«, kjer sem prevzela vlogo učiteljice! 
Mojim učencem sem iz listov papirja izdelala zvezke, mamo pa prosila, da mi je kupila komplet štampiljk, s katerimi sem poleg rdečega svinčnika, ocenjevala aktivnosti mojih učencev. Izmišljevala sem si različne naloge, pripravljala računske ter miselne zanke in uganke, usmeritve za izdelavo stripa, ki so ga morali izdelati moji učenci in podobno, pri tem pa sem bila pozorna tudi na  njihovo starost in zmožnosti. Naše učne kotičke smo si uredili na senčni terasi, travniku, sosedovem vrtu ali kar na ulici, kjer smo lahko izvajali vse naše učne vsebine. Izdelala sem tudi urnik, vanj uvrstila matematiko, slovenščino, spoznavanje narave in telovadbo, poskrbela pa tudi za odmore in prehrano. No, za prehrano sem zadolžila kar staro mamo, ki nam je z veseljem pripravila fine prigrizke in kosila, včasih pa je tudi kakšna soseda z veseljem povabila na limonado in sveže pečen jabolčni zavitek tako pridne otroke, ki so se še med počitnicami igrali »šole«! 

Od takrat v meni tli želja po delu z ljudmi. Želja po deljenju znanja. 


Že kot študentka sem bila kot pomočnica redno zaposlenim mentorjem aktivna v programu PUM-O (Projektno učenje za mlajše odrasle), kasneje pa sem tam tudi sama dobila prvo redno zaposlitev. 
Program PUM-O javnoveljavni neformalni program, ki je namenjen osipnikom, ki so predčasno zapustili osnovnošolsko ali srednješolsko izobraževanje in so stari med 15. in 26. let. (Več o programu si preberite na teh povezavah: v slovenščini, v angleščini). Lahko bi rekli, da program posveča veliko pozornost razvoju življenjskih spretnosti, ki so pri omenjeni ciljni skupini šibke oz. vsaj del njih na zelo nizki ravni. 


»V programu PUM se razvijajo različne zmožnosti za vseživljenjsko učenje, čeprav so najbolj med vsemi posebej poudarjene samo nekatere in sicer:
•    jedrna pismenost (t.j. »sporazumevanje v maternem jeziku«);
•    sporazumevanje v tujih jezikih;
•    matematična kompetenca;
•    digitalna pismenost;
•    vseživljenjsko učenje (t.j »učenje učenja«);
•    socialne in državljanske kompetence;
•    samoiniciativnosti in podjetnost;
•   splošna poučenost/znanje (t.j »kulturna zavest in izražanje«, »naravoslovje«, »tehnika«).« (Javrh P., Možina E., Kuran M., 2011, str. 12-14)


Veselilo me je delo v programu, kjer smo na neformalen način pridobivali nova znanja in mlade udeležence spodbujali, da so se ponovno vrnili v šolske klopi ali si poiskali zaposlitev. Cilj programa in mentoric je bil, da so naši udeleženci aktivni in družbeno vključeni.Verjamem, da sem bila marsikomu od udeležencev v tistem času tudi vzor, saj sem počasi zaključevala študij in bila v marsikateri stvari bolj samostojna kot oni sami. 

 


Prav dobro se spomnim, kako smo se z mladimi udeleženci urili v nekaterih, zame takrat povsem samoumevnih stvareh. Nekateri so imeli težave z branjem in razumevanjem prebranega besedila, drugi še nikoli v življenju niso izpolnili obrazca ali pripravili pisma in ga oddali na pošto. Te spretnosti so bile takrat za njih pomembne, saj so se morali naučiti izpolnjevanja obrazcev, če so se želeli ponovno vpisati v izbrani šolski program. Prav tako pa je bilo v tistem času pomembo znati pripraviti pismo, oz. vlogo za zaposlitev ter življenjepis, ju pospraviti v ustrezno opremljeno pisemsko ovojnico in jo oddati na pošto. 
Poleg tega smo se naučili tudi speči kruh, urediti osebnega zdravnika in zdravstveno zavarovanje, poklicati na Center za socialno delo in povprašati po informacijah – skratka, urili smo se v življenjskih spretnostih, pomembnih za vsakega posameznika!

Čeprav se mi je zdelo, da samo jaz učim moje udeležence, sem se veliko naučila tudi od njih. Njihove zgodbe, ki so mi jih začeli pripovedovati po tem, ko so začutili, da smo vzpostavili »varno in zaupno okolje«, so mi nekako dale uvid v to, zakaj so nekatere njihove spretnosti na tako nizki ravni. Marsikatero težko življenjsko situacijo smo olajšali tudi preko terapevtskega pisanja in tako sta v tistem času nastali tudi dve zbirki zgodb, ki smo jih prispevali tako mentorji, kot tudi udeleženci programa. Zgodbe udeležencev so anonimne, mentorji in strokovni sodelavci programa pa smo delili svoj pogled in izkušnjo ob delu z njimi. 


V takih trenutkih še bolj stopi v ospredje pomembnost učenja in izobraževanja. Kakršnegakoli, formalnega, neformalnega, priložnostnega, važno je, da smo aktivni in da radovednost ter učenje ženeta naše življenje!


»Rezultati raziskave spretnosti odraslih (PIAAC) kažejo na zaskrbljujoče pomanjkanje temeljnih spretnosti po vsej Evropi, pri čemer se eden izmed petih odraslih spopada s težavami na področju osnovnih besedilnih in matematičnih spretnosti; eden izmed štirih odraslih ima zelo nizko raven digitalnih spretnosti. Tudi v Sloveniji je zaskrbljujoče veliko število odraslih, ki glede na rezultate raziskave PIAAC nimajo ustreznih temeljnih spretnosti. Z zagotavljanjem primernih in ustreznih programov za to ciljno skupino jim pomagamo presegati nizke ravni spretnosti in jih obenem opolnomočimo, da prispevajo k osebnemu in družinskemu razvoju ter razvoju skupnosti.« (Javrh P. in Možina E., 2018, str. 4)

Eden takih programov je omenjeni PUM-O, nad katerim po strokovni plati bdi Andragoški center Slovenije, finančno pa je podprt iz sredstev Evropskega socialnega sklada, v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike za obdobje 2014 do 2020.


Od leta 2016 sem članica Nacionalne podporne službe EPALE Slovenija, kjer je moja vloga nekoliko drugačna, saj nimam neposrednega stika z odraslimi učečimi se. Še vedno pa rada spremljam zgodbe strokovnih delavcev, ki na EPALE objavljajo svoje izkušnje pri delu z različnimi ciljnimi skupinami učečih se in se vsake toliko tudi sama znajdem v vlogi izobraževalke. Na tak način se še vedno počutim aktivno povezana s prakso področja. 
Za učenje pa je marsikdaj ključnega pomena tudi zgled! Že več kot 10 let sem aktivna na področju mladinskega dela in izobraževanja odraslih, kjer se na tak ali drugačen način srečujem z različnimi ciljnimi skupinami.

S tem, ko predavam ali jih motiviram za učenje in izobraževanje, se večkrat soočim z mislijo: »Kako lahko zahtevam, da so "moji" učenci navdušeni nad učenjem, delovni in zagnani, če sama že več let na tem področju nisem naredila nič?« Nasploh pa me ta misel prevzame pri skupinah odraslih učečih se, ki imajo poleg vključenosti v izobraževanje (ki je lahko notranje motivirano ali pogojeno od zunaj) tudi vsakodnevne življenjske skrbi. Ste se tudi vi, kolegi izobraževalci odraslih, kdaj postavili na drugo stran, v vlogo učečega se, ki si želi, ali mora osvojiti neko novo znanje? 

 


Že nekaj let si tako vsako leto zadam cilj, da se česa novega naučim. Tako sem se v preteklosti vključila v tečaj klekljanja in se priučila osnov, se naučila peči kruh in krušne izdelke iz divjega kvasa/droži, lanske jeseni pa sem se lotila celo nadaljnjega študija in moja želja je, da ga v dobrem letu dni tudi uspešno zaključim.


Svoj prispevek naj zaključim z mislijo, da ni pomembno kako oz. na kakšen način se učimo:  v skupini sošolcev, sami, preko spleta, s pomočjo videotečaja… važno je, da se učimo in nam vseživljenjsko učenje postane vrednota. 

 

 

Maruša Mohorič navdušeno spremlja področje izobraževanja odraslih in se občasno znajde tudi v vlogi vodje skupin učečih se posameznikov. Je tudi članica Nacionalne podporne službe EPALE Slovenija, ki deluje v okviru CMEPIUS-a.

 

***************************************************************************************

Literatura:

  • Javrh P. in Možina E. (2018). Izobraževalni pristopi za razvoj življenjskih spretnosti v Evropi; Povzetek poročila o izobraževalnih pristopih v okviru projekta Življenjske spretnosti v Evropi (Life Skills for Europe - LSE), Konzorcij Erasmus KA2 projekta, Elektronski vir: https://eaea.org/wp-content/uploads/2018/03/LSE-Report-summary_Slovenian.pdf [dostop, 5. avgust 2020]

 

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn Share on email
Refresh comments Enable auto refresh

Tiek rādīts 1. - 3. no 3
  • Lietotāja Maruša Mohorič attēls
    Dear Maria Elena, 
     thank you for reading and following my blog posts. I really believe in a power of learning/teaching... 
     "By learning you will teach; by teaching you will learn!" 
     Kind regards, Maruša 
  • Lietotāja Marija Elena Borg attēls
    Exactly Marusa - Keep it up! :)
  • Lietotāja Marija Elena Borg attēls
    Your passion as an educator is very evident! What strikes me most is your assertion that teaching is indeed a two-way street, i.e. what you give to people, you will ultimately get back.