chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

Piattaforma elettronica per l'apprendimento degli adulti in Europa

 
 

Blog

Ustvarjanje ustreznega človeškega, kulturnega in družbenega kapitala za aktiviranje izključenih mladih

21/06/2019
by Natalija Žalec
Lingua: SL

Program Projektno učenje mlajših odraslih (PUM-O) smo začeli ustvarjati v letu 1992, kmalu po ustanovitvi Andragoškega centra Slovenije (ACS). Takrat je program nosil še delovni naslov Center za mlajše odrasle (CMO), saj ob samem začetku nismo imeli jasne podobe o tem, kaj in kako se bodo mladi tam učili. Prve zasnove programa iz leta 1993 v njenih temeljih še do danes nismo spremenili. Smo pa v obdobju do leta 1999, ko je program z ministrovo Odredbo (Ur.l. št. 63-3026/1999 z dne 6. 8. 1999) postal javnoveljavni program in je dobil svoje ime – Projektno učenje za mlajše odrasle (PUM), proučili in dodali vrsto elementov, s katerim smo želeli program konkretizirati in ga približati izvajalcem, da bi ga lažje izpeljali.

 

 

Prva interna evalvacija je pokazala, da gre za paradigmatski premik, ki ga praktiki na področju izobraževanja odraslih niso razumeli, niti zmogli udejanjiti. Spominjam se, da me je to spoznanje kot mlado in relativno neizkušeno avtorico navdajalo z bojaznijo, da nam ne bo uspelo. Po drugi strani pa sem intuitivno vedela, da je program mogoče izpeljati. V tem vedenju me je podpirala andragoška teorija, predvsem teoretska razlaga profesorice dr. Ane Krajnc, ki jo je podala k zapisu programa CMO, in celoten diskurz nastajanja programa. Pozneje sem sama pri sebi, pa tudi za potrebe razlaganja in razumevanja uporabljenih pristopov drugim, razčlenjevala, kaj vse je vplivalo name in kako lahko pojasnimo delovanje programa. Ugotavljala sem, da je bilo to skrito znanje, ki se ga v času pisanja koncepta nisem povsem zavedala, a je delovalo in se v sodelovanju z drugimi ves čas spreminjalo in oplajalo, se širilo in mutiralo kot virus. Ustvarjali in učili smo se drug z drugim. Tudi uvajanje prvih mentorjev je potekalo z metodo neposrednega spremljanja, premišljevanja in skupnega dopolnjevanja njihove prakse (angl. scaffolding; hitro pojasnilo v videu: https://www.youtube.com/watch?v=CTR_snb-0nQ ), kar je pravzaprav temeljno načelo projektnega učenja in temeljna značilnost samega programa. Seveda so pri tem pomembni predvsem medosebni odnosi, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju, zaupanju in pripadnosti. In tega se ni mogoče naučiti drugače kot v odnosu.  

 

Razvili smo tudi temeljni programa usposabljanja za mentorje, v katerem sodelujejo teoretiki, vse bolj pa tudi mentorji PUM-O, ki z reflektirano prakso ustvarjajo novo znanje in ga plemenitijo tudi z nadaljevalnim izobraževanjem (magistrski in doktorski študij).

 

 

Program PUM je kmalu postal predmet proučevanja tudi v številnih diplomskih in magistrskih nalogah študentov andragogike, sociologije, socialnega dela in socialne pedagogike. Ves čas program tudi sami spremljamo in evalviramo.

Program so presojali trikrat. Evalvacijo so opravili zunanji presojevalci. Prvo zunanjo evalvacijo v letu 2002 je vodil Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, druga je bila opravljena leta 2010 v sodelovanju s Fakulteto za družbene vede Univerze v Ljubljani, tretjo pa je po naročilu Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDZS) opravila družba Delloit v letu 2018. Na podlagi izsledkov program dopolnjujemo. Zadnjo preobrazbo smo opravili v letu 2016, ko smo program nadgradili, ga prilagodili sedanjim družbenim razmeram in ga tudi preimenovali v Projektno učenje mlajših odraslih (PUM-O). Vse tri evalvacije so razen potreb po dopolnitvah potrdile učinke programa, hkrati pa izostrile družbeni položaj in potrebe mladih, ki se ga udeležujejo. Gre za mlade, stare med 15 in 29 let, ki niso zaposleni oziroma niso vključeni v izobraževanje in usposabljanje (Not in employment, education or training – NEET). Čeprav se je programa v zadnjih dvajsetih letih udeležilo že blizu 10.000 mladih, so njihove potrebe skozi vsa obdobja zelo podobne, prav tako tudi učinki programa.

 

Položaj in potrebe mladih NEET

Vse evalvacije programa v Sloveniji so potrdile, da imajo mladi ob vstopu v program PUM-O več težav, ki zahtevajo posebno, integralno obravnavo. Evalvacija iz leta 2010, ki je poleg mladih, ki so bili vključeni v času evalvacije, zajela tudi tiste, ki so program zaključili pred leti, je pokazala, da mladi v programu uspešno in dolgoročneje rešijo probleme, zaradi katerih so se mu pridružili. Izboljša se predvsem njihova samopodoba, jasneje si začrtajo življenjske cilje in se dejavno vključijo v njihovo uresničevanje.

 

 

Pri mladih, ki vstopijo v PUM-O, ugotavljamo, da je šolski neuspeh le eden od indicev njihove življenjske stiske. K šolskemu neuspehu prispeva vrsta nerazrešenih problemov in težav, s katerimi se srečujejo v življenju. Potrjuje se, kar so v letu 2012 ugotovili v evropski raziskavi z  naslovom NEETs – Young people not in employment, education or training: Characteristic, costs and policy responses in Europe, da se mladi v položaju NEET med seboj pomembno razlikujejo. Ranljive skupine mladih, ki niso zaposleni, niti vključeni v izobraževanje ali usposabljanje, so izpostavljene marginalizaciji, ker ne premorejo ustreznega kulturnega, družbenega in človeškega kapitala. V najranljivejšo skupino, kot ugotavljajo v raziskavi, sodijo tisti, ki so manj izobraženi (3 krat pogosteje postanejo ranljivi NEET), imajo priseljensko poreklo (70 % več možnosti), so bolni, ali imajo posebne potrebe (40 % več možnosti), so revni, ali živijo v enostarševskih družinah (30 % več možnosti). Bolj ranljive so tudi ženske.

Mladi NEET pogosteje razvijejo tvegane življenjske stile, ki vodijo v socialno izključenost. Med njimi je pogostejša zloraba drog in alkohola, pogosteje postanejo mladostniški starši in pogosteje so udeleženi v kriminalu – bodisi kot žrtve bodisi kot storilci. Pogosto se vse te oblike vedenja tudi zgostijo pri eni osebi. Zloraba alkohola in drog vodi v odvisnost, ki se posledično trajneje izrazi v nezmožnosti obdržati zaposlitev pa tudi v slabem zdravstvenem stanju in slabih odnosih v družini. Vse to lahko generira podobne probleme tudi v naslednjih generacijah.

 

Ustrezen človeški, kulturni in družbeni kapital

Kaj ta definicija pomeni na ravni posameznika, ki ga ne premore? Preprosto povedano gre za odsotnost ali pomanjkanje priložnosti, v katerih bi se mladi srečevali z ljudmi, ki bi vanje verjeli, ustvarjali učno okolje, v katerem bi mladi prepoznavali svoje interese, talente, si razvijali socialne in komunikacijske spretnosti in uresničevali svojo presežnost, ki je lastna človekovi osebi. Preprosto povedano: gre za mlade ljudi, ki jih okolica tako ali drugače spregleda, nanje ne računa in jim pogosto ne pripisuje neke družbene vrednosti. Tako ostajajo v socialni praznini, neuresničeni in izgubljeni, kajti človekovo uresničenje se lahko zgodi le v odnosu z drugimi.

 

 

Pesnik Karel Destovnik Kajuh, ki je umrl pod streli druge svetovne vojne star komaj 22 let, je v Naši pesmi zapisal misli, ki jih lahko premišljujemo tudi v današnjem družbenem ozračju. Pesnik pravi o svojem položaju takole:

Biti mlad v teh težkih časih,
to se pravi
brez mladosti biti mlad,
zreti starega sveta propad,
skrivati premnogo nad,
to se pravi biti mlad ...

Demografska slika Slovenije in tehnološki razvoj, globalizacija in kulturna razmerja, okoljska in vrednotna kriza govorijo o razpadanju starega sveta. Mladi, ki so dobesedno prihodnost človeštva, se morajo vključiti v ustvarjanje novega. Začeti se morajo povezovati med seboj in s starejšimi generacijami ter ob pomoči dobromislečih mentorjev začeti  ustvarjati nove družbene vzorce in strukture, ki bodo dialoške, vključevalne in propustne za različne ideje in potrebe. Tega se je mogoče naučiti le skozi izkušenjsko učenje, saj to zahteva ustvarjalnost, dejavno udeležbo, enakovrednost sodelujočih, spodbuja dialog, omogoča refleksijo in tako ustvarjanje skupnega.

 

 

V programih, kakršen je PUM-O, se tega in tako učimo – ne le udeleženci, temveč tudi vsi, ki z njimi sodelujemo. Tudi če merimo učinkovitost tega in podobnih ukrepov v denarju, raziskave kažejo, da je vlaganje v mlade cenejše, kakor njihovo zanemarjanje.[1] Mimo tega pa se moramo kot ljudje vedno znova spraševati o tem, kaj je dobro življenje, koga in kaj vključuje, komu ali čemu naj služi.

 

Natalija Žalec, zaposlena na Andragoškem centru Slovenije, je avtorica prve zasnove programa PUM-O in soavtorica različic, ki so nastale po tej. Je vodja naloge Strokovne, svetovalne in razvojne naloge za program PUM-O, v kateri sodeluje z deležniki programa.

 

[1] Julija 2012 je Mednarodna organizacija dela (glej http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-13-464_sl.htm) ocenila, da bi skupni strošek vzpostavitve programov jamstva za mlade v Evro območju znašal 0,45 % BDP Evro območja ali 21 milijard evrov.

Vendar je treba te relativno visoke stroške primerjati s stroški brezposelnosti, nedejavnosti in izgube produktivnosti. Po oceni Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofond) so stroški prejemkov, izplačanih mladim brezposelnim, izpada dohodkov in davkov enakovredni 1,21 % BDP, kar pomeni za EU letno izgubo v višini 153 milijard evrov.

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn