chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

Elektroniczna platforma na rzecz uczenia się dorosłych w Europie

 
 

Blog

Socialne spretnosti, težave in širši pogledi – starševski dopust kot neformalna učna izkušnja

03/07/2019
by Markus Palmén
Tungumál: SL
Document available also in: EN CS HU EL ET

Vsak starš bi potrdil, da sta rojstvo in vzgoja otroka nalogi in izkušnji, ki močno spremenita življenje. Vendar, ali starši majhnih otrok vsakodnevno mešanico nereda in veselja dojemajo kot učno izkušnjo?

Da bi bolje razumeli učne vidike starševskega dopusta, je organizacija EPALE povprašala tri starše majhnih otrok, ki imajo izkušnjo nege otroka. 

 

Ruth Sarrazin: »Pridobila sem nov pogled na življenje in delo«

 

/sl/file/ruth-sharrazin-epaleRuth Sharrazin EPALE

Ruth Sharrazin EPALE

Ruth Sarrazin, 38, živi v Bonnu v Nemčiji. Z možem sta starša 3-letne punčke Marthe, ki poka po šivih od energije. Po Marthinem rojstvu leta 2016 se je zdelo samoumevno, da bo Ruth prevzela novo vlogo in bo nekaj časa odsotna z dela.

»Vedela pa sem tudi, da nočem biti doma zelo dolgo. V Nemčiji mamice načeloma ostanejo doma dlje – pogosto več let –, nato pa delajo za krajši delovni čas, kar pa seveda vpliva na njihov prihodek in kariero. Vendar pa se to spreminja zaradi novih vzorov in vse boljšega sistema otroškega varstva.«

Ruth je bila na porodniškem dopustu devet mesecev, nato pa je Martha začela obiskovati vrtec.


Ko sta bili doma, je mamica hčerko peljala v park, na sprehod, srečevala se je z drugimi starši, vse to pa je bilo prilagojeno urniku dojenja. 

»To je bilo zelo lepo in srečno obdobje, vendar pa je bilo tudi polno nasprotij. V prvih mesecih sem se pogosto počutila preobremenjeno, hkrati pa, kot da mi manjka izzivov. Odgovorna sem bila za vse, vendar pa se je razumljivo vse vrtelo okoli otrokovih potreb.«

Pogosto sem preobremenjenost občutila zaradi pomanjkanja spanja zaradi nočnega hranjenja in nege. Ruth je bila presenečena, kako težko se je fizično prebiti skozi dneve, zaznamovane s pomanjkanjem spanca. V teh dneh se je zavedla pomembnosti skrbi za lastno dobro počutje – ki je predpogoj za skrb za ostale. Tudi zelo kratek čas, ki ga je lahko posvetila sebi, je bil zelo koristen. 

Ruth se je med materinskim dopustom naučila »organizacije v neorganiziranem okolju«. Spregovori o večji prilagodljivosti in kar največjem izkoristku časa, ki je na voljo za izvedbo in dokončanje določene naloge ali obveznosti. Zdi se, da izkušnja tudi presega individualne spretnosti.

»Menim, da sem kot starš pridobila širši pogled na življenje, tako da se zdaj manj obremenjujem glede malenkosti, tudi pri delu. Sem pa tudi začudena nad to notranjo naravnanostjo, ki jo imamo kot človeška bitja. Vsi smo sledili isti poti stalnega učenja, da smo postali to, kar smo.«

 

Mikko Salokangas: »Zaradi starševskega dopusta bolje opravljam svoje delo«

Mikko Salokangas, 33, živi v Helsinkih na Finskem in je ponosen oče dveh otrok. Prvorojenka bo kmalu upihnila četrto svečko. Njen mlajši bratec bo dopolnil dve leti.

Po poklicu je negovalec, ki dela z invalidnimi osebami in na področju avtizma.

Mikko je za svojo hčerko vzel pol leta očetovskega dopusta, nato pa še sedem mesecev za svojega sina. V času razgovora je imel pred seboj še dva meseca dopusta. Spregovori o mešanih občutkih glede vrnitve na delo.

»V svojem delu uživam, vendar pa mi čas, ki ga preživim doma z otrokoma, pomeni še več! Ko sem začel s prvim očetovskim dopustom, sem bil nekoliko v dvomih, vendar pa so se ti polegli, ko sem spoznal, da mi nega otroka pravzaprav gre kar dobro od rok.«

Na Finskem so očetje, ki ostanejo doma, vse bolj sprejeti in to postaja normalen družbeni pojav, kljub vsemu pa še vedno matere prevzemajo levji delež starševskega dopusta. V Mikkovi družini sta mama in oče ostala doma približno enako dolgo. Podobni prihodek zakoncev je pomenil, da se nobenemu od njiju ni bilo treba odpovedati starševskemu dopustu, da bi v hišo še vedno pritekalo dovolj denarja. 

Vstanejo okrog sedme ure, počasi pozajtrkujejo in se odpravijo v vrtec, kjer Mikkova hčera preživi pol dneva. Red pomeni gladko in varno pot skozi dan tako za oba otroka kot očeta. Pred poldnevom je čas za igranje; Mikko svoj voziček parkira ob dolgi vrsti koles in vozičkov drugih obiskovalcev parka.

/sl/file/mikko-salokangas-epaleMikko Salokangas EPALE

Mikko Salokangas EPALE

»V parkih srečaš druge starše. Ustvarili smo nekakšno mrežo očetov, ki je zelo koristna, ko potrebuješ podporo sotrpinov!«

Mikko meni, da je starševski dopust nedvomno vplival na njegove poklicne spretnosti. Da so lahko preživeli, je Mikko med starševskim dopustom za svojega delodajalca občasno delal. Opazil je, da zaradi svojih na novo pridobljenih spretnosti branja ljudi bolje razume duševna stanja svojih strank.

»Nekatere osebe s posebnimi potrebami, ki jih negujem, so po letih morda odrasle, še vedno pa imajo lahko napade jeze kot malčki. Zdaj imam boljši vpogled v to čustveno dinamiko. Delo na stran, očetom res toplo priporočam starševski dopust. Starš se nauči prav toliko kot otrok, otrok pa lahko ustvari enako tesno vez z obema staršema.«

 

Teresa La Marca: »V vseh vidim otroka«

/sl/file/teresa-la-marca-epaleTeresa la Marca EPALE

Teresa la Marca EPALE

Obraz Terese La Marca zažari, ko opisuje svojega šestletnega sina Francesca.

»Imava zelo sproščenega in srečnega fantka! Mislim, da je bil edini, ki ni jokal, ko sem ga prvič pustila v vrtcu!«

La Marca, 47, živi v Neaplju v Italiji in dela kot učiteljica. Teresa se spominja, da je Francesca prvič peljala v vrtec, ko je dopolnil eno leto. Pred tem je bil v domači negi, dva meseca je bila z njim mamica, preostali čas pa sta si porazdelila mož in babica. V Italiji so očetje vse več prisotni doma, vendar pa imajo možnost samo nekajdnevnega polno plačanega očetovskega dopusta.

»Priznati moram, da me je kot žensko skrbelo, kako bom ohranila službo med odsotnostjo.«

Skrb za zaposlitev na stran, Teresa vidi materinski dopust kot izpolnjujoč čas majhnih, a pomembnih trenutkov: skupnih trenutkov mamice in dojenčka na jogi, skupne nege rastlin in sprehodov ob morju. In Mozarta.

»Zelo veliko sva poslušala Mozarta! Verjamem, da to izboljšuje kognitivne zmogljivosti. Predvajala sem mu ga že, ko je bil še v maternici.«

Za Tereso sta materinski dopust in starševstvo na splošno učna izkušnja. Dela z otroki s posebnimi potrebami, zato so sposobnosti natančnega načrtovanja, časovnega upravljanja in »urejanja stvari«, ki so potrebne pri delu, enake sposobnostim, ki jih potrebuje doma. Vendar pa so za Tereso socialne spretnosti tiste, ki opredeljujejo starševstvo.

»Francesco me je naučil aktivnega poslušanja drugih in posluha za njihove potrebe. Menim, da na delu zelo hitro razvijem odnos s svojimi učenci, ker v meni začutijo odprtost. Kot da bi v vseh videla otroka. Tudi notranjega otroka v odraslih – vsi ga imamo!«

Ali bi bilo mogoče uradno priznati neformalno učenje na starševskem dopustu?

EU države članice spodbuja, da vzpostavijo sistem vrednotenja in priznavanja neformalnega in priložnostnega učenja, npr. prek priporočila Sveta iz leta 2012.

Če bi želeli Ruth, Mikko ali Teresa, ki nastopajo v zgornjem članku, da se jim prizna učenje, ki so ga bili deležni med starševskim dopustom, kaj bi morali storiti?

Odd BjØrn Ure je svetovalec in neodvisni raziskovalec na področju izobraževanja in delovnih organizacij. Priznavanje spretnosti je eno njegovih specializiranih področij.

Odd BjØrn Ure: »Oseba, ki želi, da se ji priznajo izkušnje, pridobljene med starševskim dopustom, se mora najprej vprašati: Za katero izobraževalno usmeritev želim, da se mi priznajo te izkušnje? Ko si odgovori na to vprašanje, se mora obrniti na zadevnega ponudnika izobraževanja. Vendar pa se je treba zavedati, da bodo morda učeče se osebe pred sprejemom te odločitve potrebovale svetovanje. To je navadno najboljši pristop, če ni določenega načrta za priznavanje izkušenj, pridobljenih med starševskim dopustom. Sam nisem naletel še na noben tovrstni načrt.

Zavedam se, da nekatere šole omogočajo, da učeča se oseba zaprosi za vpis na podlagi starševskih izkušenj (vendar navadno ne za skrajšanje izobraževalnih programov). To se navadno uporablja pri programih, pri katerih so te izkušnje zlasti pomembne za poklicno prakso.«

EPALE: »Ali na evropski ravni obstaja sistemski načrt za priznavanje priložnostnega učenja?«

Ure: »Ni sistemskega načrta za priložnostno učenje, ki bi bil primerljiv s sistemom prenašanja kreditnih točk (ECTS) v sistemu visoke izobrazbe. Vendar pa ima vsak narod svoje prakse priznavanja na različnih ravneh sistematizacije. To je dobro razvidno iz Evropskega popisa o priznavanju neformalnega in priložnostnega učenja

EPALE: »Kako bi v akademski skupnosti in skupnosti strokovnjakov povzeli trenutne pogovore o priznavanju?«

Ure: »Na področju vrednotenja in priznavanja kot takega se pojavlja pereče vprašanje, kako se spopasti z nedokumentiranimi kompetencami imigrantov, zlati tistih, ki so v Evropo prispeli leta 2015 in pozneje.«

V bolj zaprtih krogih poteka debata, kako povezati priznavanje neformalnega in priložnostnega učenja z nacionalnimi kvalifikacijskimi okviri ter političnimi instrumenti v EU na splošno. Npr. izkušnje, pridobljene med starševskim dopustom, bi bilo mogoče vključiti v življenjepis Europass vsake osebe. Vendar pa način, kako se premakniti od prvega koraka do, na primer, samodejne vključitve starševskih izkušenj v dodatek k diplomi, ostaja nedorečen.

 

Dodatna gradiva

Caring for children in Europe (Evropska komisija, 2014), raziskovalni članek o tem, kako v Evropi vzajemno delujeta nega otroka in starševski dopust.


Markus Palmen je novinar, pisatelj, producent avdiovizualnih storitev in samostojni podjetnik. Od avgusta 2017 deluje kot tematski koordinator za politike v skupnosti EPALE. Markus je osem let deloval kot glavni in odgovorni urednik revije European Lifelong Learning Magazine.

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn