chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE

Plateforme électronique pour l'éducation et la formation des adultes en Europe

 
 

Blog

Na izobraževalnem nebu ugašajo nekatere zvezde in se prižigajo nove. O položaju izobraževanja starejših pri nas

05/11/2015
par Ajda Turk
Langue: SL

Šele v zadnjih letih so starejši in izobraževanje starejših postali zanimivi za raziskovalce, odločevalce, izobraževalce. Šele v zadnjih letih so starejši deležni relativne zavzetosti odločevalcev in so bolj predmet različnih politik (zdravstvene, kulturne, socialno-varstvene, izobraževalne, informacijske itd.). Še več, zdi se, da je izobraževanje v poznejših letih življenja postalo ena najhitreje rastočih smeri izobraževanja odraslih, in do nedavno je bila starajoča se družba med največjimi izzivi evropskega izobraževanja odraslih. Pravim do nedavno, kajti zvezda izobraževanja starejših že ugaša, prižigajo se nove zvezde, kot so izobraževanje za doseganje funkcionalne pismenosti malo izobraženih zaposlenih; teh naj bi bilo v Evropi 80 milijonov. Kako je bila oštevilčena ta množičnost, ne vem, verjetno zgolj po številu let šolanja. Funkcionalno nepismeni namreč razvijejo strategije za prikrivanje svoje nemoči, za to, da bi bili videti kot vsi drugi. Težko jih je odkriti. Predvidevam, da tudi ta ciljna skupina kmalu ne bo več v milosti, kajti med pribežniki so izobraženi, ki jih bo dosti lažje in ceneje vključiti v delovne procese kot izobraziti funkcionalno nepismene zaposlene.

Še nedavno je bila politika vseživljenjskega učenja/izobraževanja v vseh evropskih in slovenskih dokumentih, zdaj izginja. V Evropskem združenju DANET smo morali zastaviti vse znanje in zavzetost, da sta socialni razvoj in vseživljenjsko učenje ostala med zadnjimi prioritetami v pomoč Obdonavski strategiji (EUSDR). Nenadoma ni več zanimanja za razvoj ljudi, zanimanje se seli na področje energije, krožnega gospodarstva itd. 

/sl/file/stars-bannerjpg-0stars-banner.jpg

 

Zakaj ta dolg in širok uvod? Da razložim bralcem in odgovorim sebi, od kod nenadna popularnost izobraževanja starejših, od kod misel, da gre za »nove izzive« izobraževalcev odraslih. Ti »novi« izzivi so tu, okrog nas že desetletja, in tisti, ki nas resnično zanima izobraževanje starejših odraslih, se že desetletja borimo z resnično težavo: pomanjkanjem družbene pravičnosti in odporom do staranja in starih, ageizma. Izobraževanje starejših odraslih razvijamo, ker mislimo, da je dragoceno, saj gre za transformacijo človeka in njegovega položaja v družbi, za večanje družbene pravičnosti, ker nam to izobraževanje pomaga razumeti pomen izobraževanja vseh družbeno izključenih skupin.

Prebiram formalno zelo dobro napisano utemeljitev izobraževanja za izobraževalce starejših v okrilju Andragoškega centra Slovenije (ACS). So stvari, s katerimi se strinjam, in so stvari, s katerimi se ne morem strinjati. Zato nekaj razmišljanj, ki jih je besedilo spodbudilo.

Če želimo zmanjšati družbeno nepravičnost, se moramo zavedati, da sleherno izobraževanje starejših pač ne daje starejšim politične, psihološke, ekonomske in druge moči. Nasprotno! Če je konceptualno (vsebinsko, izvajalsko, organizacijsko) neambiciozno, jo lahko celo zmanjša. Politično in finančno podprti dnevni centri dejavnosti starejših, denimo, so dobra zamisel v podporo bolj profesionalnemu prostovoljstvu, a učenje dejavnega staranja pogosto reducirajo na spodbujanje gibanja in rekreacije. Gibanje je bilo starejšim »dovoljeno« že pred tridesetimi leti. Družbeno angažiranega izobraževanja ni zaslediti. Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje (Slovenska UTŽO), ki poskuša iti v drugo smer, lokalni in nacionalni odločevalci označujejo kot elitistično. Kako je izobraževanje kogarkoli v družbi znanja lahko elitistično, ne vem. Tako slišimo, da je UTŽO prostor izobraženih, privilegiranih. Je narobe, da se tu izobražujejo upokojeni učitelji, upokojeni uradniki, upokojeni delavci? Ni, in prav je tako! Je narobe, da se tu izobražujejo upokojeni kirurgi, univerzitetni profesorji, raziskovalci, ambasadorji znanosti? Ni, in prav je tako! Zakaj bi morali dokazovati, da smo revni, da smo skromni, potrebni pomoči, neuki, osamljeni, da bi imeli pravico do ambicioznega izobraževanja in znanja?

Izobraževanje starejših ne more biti predmet ponudbe in povpraševanja. Če bi bilo tako, potem bi verjetno Slovenska UTŽO, najmočnejša predstavnica izobraževanja starejših, postala jezikovna ali računalniška šola. Kolikokrat doslej smo se morali upreti pritisku študentov in odločevalcev, ki so zahtevali, naj odpremo programe, ki jih zanimajo, kot kakšen slab kinematograf ali slaba trgovina ali televizijska postaja, ki ponuja, kar od nje zahtevajo! Kolikokrat smo morali vložiti velik napor in animirati starejše odrasle za izobraževanje osebno, s članki, oddajami, predavanji, rezultati raziskav, da so se nazadnje le vključili v neposredno družbeno angažirane izobraževalne programe! Če vam družba sporoča, da ste na njenem robu, želite biti tam. Tega nas je naučil že Freire.

Le celostno zasnovano izobraževanje starejših lahko spreminja družbeni položaj starejših, pri čemer zajema več področij, številne raznovrstne vsebine in ima raznovrstne funkcije, med katerimi je razvoj ustrezne kritične miselne paradigme o starosti in staranju, razvejano posledično delovanje, odzivanje na osebne in družbene spremembe. Ni naključje, da smo na Slovenski UTŽO uvedli izobraževanje starejših in osebja javnih ustanov za prostovoljstvo v kulturi itd., da na UTŽO v Ljubljani pospešeno pripravljamo politično in družbeno izobraževanje, da smo se brez odlašanja odzvali na vprašanje pribežnikov in potrebo po medkulturnem izobraževanju, izobraževanju, ki naj razjasni vpliv globalnega kapitala na pribežništvo, prikaže psihologijo pribežništva, spodbudi razumevanje islama nasproti islamizmu in islamističnemu religioznemu diskurzu itd. Ne želim naštevati, ker naštevanju ne bi videla konca.

Izobraževanje starejših je posebno, ker nastane iz družbenih razlogov, iz potrebe po večji družbeni pravičnosti, in se, če želi biti uspešno, profilira kot dalj časa trajajoče izobraževanje ali celo kot način življenja, povezan z življenjem v skupnosti, lokalni, nacionalni, transnacionalni. Enako velja za medgeneracijsko učenje.

Izobraževanje starejših odraslih pri nas ne ponuja »novih možnosti vključevanja starejših«, marveč omogoča ohranjanje in razvoj družbene vključenosti starejših. Vrhu tega v Sloveniji te možnosti niso nove, niso nepoznane (od leta 1984 dalje), kar je dobro poznano dejstvo, mimo česar ne moremo.

Udeležba v izobraževanju odraslih »dramatično« pada. Prenehajmo si zatiskati oči, da zgolj zaradi manj denarja. Prenehajmo slepo slediti evropskim politikam in prisluhnimo sebi ter predvsem odraslim vseh starosti, ki se želijo učiti.

Dušana Findeisen, Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje, DANET


Dr. Dušana Findeisen, je strokovna izvedenka za področje dejavne starosti, medgeneracijskega sodelovanja, prostovoljstva in izobraževanja starejših. Leta 1984 je skupaj s prof. dr. Ano Krajnc ustanovila Univerzo za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, kjer razvija in raziskuje izobraževanje starejših – njegov pomen za starejše in družbo. 

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn