chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE - E-Plattform für Erwachsenenbildung in Europa

Blog

Pedagoško-andragoški dnevi 2020 in pogled v e-izložbe današnjega časa

27/01/2020
von Maruša Mohorič
Sprache: SL

V četrtek, 23. januarja so na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v organizaciji Oddelka za pedagogiko in andragogiko, potekali letošnji Pedagoško-andragoški dnevi.

Tema letošnjih dni je bila še posebej aktualna, saj je bila posvečena vplivu sodobnih tehnologij na učenje in izobraževanje.

Zbrane sta uvodoma nagovorila dekan Filozofske fakultete, dr. Roman Kuhar in predstojnica Oddelka za pedagogiko in andragogiko, dr. Nives Ličen, nato pa se je začel vsebinsko bogat program, ki se je ob koncu dneva zaključil z doktorsko kavarno.

V uvodnem prispevku se je dr. Marko Radovan dotaknil značilnosti sodobne izobraževalne tehnologije ter vrednosti sodobne IKT v poučevanju in učenju na sploh. Izpostavil je enega od poskusov vključevanja prenosnega računalnika v šolsko okolje (One Laptop Per Child), pri katerem naj bi afriški otroci imeli na voljo vsak svoj računalnik in se samostojno učili, pri tem pa opozoril tudi na stroške uvajanja IKT tehnologije v šolsko okolje, ki se ne končajo pri nakupu naprave. Vključevanje IKT na eni strani lahko povečuje neenakost med učečimi se, ob tem pa smo se spraševali tudi, ali je vključevanje IKT sploh smiselno. Ob zaključku lahko rečemo da je, vendar vključevanje ne sme biti tehno-centristično, pač pa mora izhajati iz potreb učenca, pouka in učitelja.

V nadaljevanju nas je dr. Damijan Štefanc soočil z vprašanjem ali lahko stroj zavzame mesto učitelja? Takšno vprašanje se pojavi ob vsaki večji tehnološki pridobitvi, tako ob izumu radia, televizije, zlasti pa ob izumu računalniško podprte tehnologije. Tekom predavanja smo se pogovarjali o distinkciji med informacijo in znanjem, o tem, kaj pojmujemo kot stroj ter kje začrtamo mejo. Je človek, katerega delovanje pomembno določajo strojni elementi ali komponente (npr. posameznik s srčnim spodbujevalnikom), res samo še človek?

 

 

Kaj pa naše bralne navade? Kako se spreminjajo in kakšne so le te med študentkami in študenti, ki se izobražujejo za pedagoške poklice? Raziskavo, ki je bila med študenti Filozofske in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, opravljena leta 2019, so predstavili dr. Jasna Mažgon, dr. Mojca Kovač Šebart in dr. Miha Kovač. Rezultati so pokazali, da je med študenti sicer manj nebralcev knjig v primerjavi s splošnim prebivalstvom, presenetljivo pa je, da velik delež anketirane študentske populacije bere predvsem lahkotnejša besedila in priročnike za osebno rast. Sicer pa je zaskrbljujoč podatek, da polovica prebivalcev v Sloveniji ne bere! Odstotek nebralcev se ne spreminja in je enak v primerjavi z raziskavo iz leta 1979. Predavatelji so opomnili, da je za razvoj bralnih navad pomembno, da beremo že otrokom, prav tako pa je bralna kultura in družinsko branje povezano tudi z velikostjo domače knjižnice. V Sloveniji  tako družina poseduje približno 8o knjižnih naslovov, v Estoniji ali na Norveškem pa preko 200. V primerjavi z Norveško je pri nas manjše tudi število prodanih knjig na prebivalca na leto – ta pri nas znaša 2,5, na Norveškem pa kar 14 knjig.  

 

 

Zadnji prispevek prvega dela je pripravil gostujoči predavatelj, sodelavec ZRC SAZU, dr. Dan Podjed, ki nas je soočil z vprašanjem, kam se lahko skrijemo v digitalnem panoptiku oz. vsevidniku. Medtem ko ljudje beremo vse manj, računalniki berejo vse več – berejo naše navade, misli in nam sledijo na vsakem koraku. V predavanju je izpostavil primer pravnika in filozofa Benthama, ki si je zamislil svojevrstno stavbo, t.i. panoptik, katere namen je nadzorovati posameznike, da le ti izboljšajo svoje navade oziroma ne skrenejo na napačno pot. Nadzoru in vse večji vidnosti pa smo danes, tudi na lastno željo, izpostavljeni skoraj na vsakem koraku. Pametni telefoni, ki nas spremljajo tudi v najbolj intimnih trenutkih, so pravzaprav prisluškovalne naprave, preko katerih lahko v vsakem trenutku sporočamo kje smo in kaj počnemo. Dr. Podjed je izpostavil tudi fenomen t.i sebka oz. selfija, ki v želji po čim bolj atraktivni kreaciji, terja preko 150 smrtnih žrtev letno. Ste vedeli, da samo preko Androidovih naprav naredimo približno 93 milijonov sebkov dnevno?

Ob vsem tem pa smo se seveda pogovarjali tudi o izzivih izobraževanja v času, ko imamo več stika prav preko različnih naprav, kot pa »ena na ena«.

Popoldanski del predavanj je pričel dr. Robi Kroflič, ki je predstavil primere ustvarjalne rabe multimedije v vzgoji z umetnostjo. Multimedije namreč lahko uporabimo kot vire pridobivanja informacij o vzgojno-izobraževalnih vsebinah ali kot novo sredstvo umetniškega izražanja. Predstavljeni so bili tudi primeri rabe digitalnih medijev na področju izobraževanja v Sloveniji, med drugim je fotozgodbo o boju za jezik v Razkrižju, predstavil dijak gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer.

V nadaljevanju so sledile predstavitve primerov dobrih praks, tako s pedagoškega kot andragoškega področja. Udeležila sem se predstavitev slednjih, kjer so dobre prakse predstavile predstavnice Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, UPI – Ljudske univerze Žalec ter študentke Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani na primeru Dnevnega centra za starejše Koper.

 

 

Letošnji pedagoško-andragoški dnevi so glede na aktualno tematiko in slišana predavanja ter primere dobrih praks, pri meni pustili močan vtis. Osebno so me nagovorili in me opomnili, da posvetim večjo pozornost ter tudi previdnost pri nadaljnji rabi informacijsko komunikacijske tehnologije, tako v delovnem kot zasebnem okolju.

Prav v teh dneh sem se lotila tudi branja knjige z naslovom Videni: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo, katere avtor je prav omenjeni dr. Podjed, ki je sodeloval tudi na letošnjih Pedagoško-andragoških dnevih. Knjiga je izšla lansko leto in prinaša zanimiv vpogled v nadvse aktualno problematiko tega, kako v današnjem času živimo v izložbi, ki jo (prek spleta) vsem ponujamo na ogled, hkrati pa tudi sami kukamo v izložbe drugih. Na zadnji platnici omenjene knjige je tudi zapisano, da »bodo ob branju nekateri prelepili kamere na prenosnih računalnikih in izključili mobilnike, medtem ko bodo drugi razmišljali, kako bi svoje fotografije in posnetke širili po omrežjih« (Podjed, 2019). O tem, kakšna bo moja pot, me lahko vprašate čez nekaj dni…

Kako pa vi uporabljate IKT pri svojem delu? Kje vidite prednosti oz. slabosti? Če morda delate neposredno z učečimi se – ste opazili kakšne razlike, če vsebine posredujete z ali brez uporabe sodobnih informacijsko-komunikacijskih pripomočkov? Se veselim povratne informacije, ki jo lahko zapišete kot komentar tega prispevka.  

 

 

Maruša Mohorič je članica Nacionalne podporne službe EPALE Slovenija, ki deluje v okviru CMEPIUS-a.

 

 

 

Literatura:

- Podjed, D. 2019. Videni: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo. ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje

Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn