chevron-down chevron-left chevron-right chevron-up home circle comment double-caret-left double-caret-right like like2 twitter epale-arrow-up text-bubble cloud stop caret-down caret-up caret-left caret-right file-text

EPALE - E-Plattform für Erwachsenenbildung in Europa

Blog

Ali se v javnem prostoru dovolj pogovarjamo o tem, kakšno je kakovostno izobraževanje odraslih?

22/09/2015
von TANJA MOŽINA
Sprache: SL
Document available also in: EN

»Neoliberalizem pričakuje, da bo vsak tehnološki proces, tudi izobraževanje, potekal čim bolj predvidljivo. Z jasnimi, merljivimi kriteriji, vložkom, izplenom. Že sam način ugotavljanja kakovosti šole zanemarja vse dosežke šole, ki so nepredvidljivi, presenetljivi, odprti.«

Hkrati se znotraj neoliberalizma napake v razmišljanju označijo kot nekaj, čemur se je treba izogniti. V resnem znanstvenem diskurzu so napake gonilo razvoja, napake so izziv k drugačnem mišljenju, akademski diskurz je diskurz disputa.« (Dr. Robi Kroflič, Intervju, Mladina, leto 2015, številka 51)

Zgornje misli so povzete iz intervjuja z dr. Robijem Krofličem, objavljenem v reviji Mladina. Te misli so me nagovorile in opomnile, da smo strokovnjaki, ki delujemo na različnih družbenih področjih, kdaj poklicani k odgovornosti, da se vprašamo, koliko smo z našim delom sami prispevali k udejanjanju takšne ali drugačne družbene paradigme.

/de/file/kakovostkotzmoznost3jpgkakovost_kot_zmoznost_3.jpg

V Sloveniji smo v zadnjih dvajsetih letih na vseh področjih izobraževanja razvili in vpeljali različne pristope, namenjene obravnavi vprašanj kakovosti. V pristopih, ki smo jih razvili v izobraževanju odraslih, je presojanje kakovosti namenjeno analiziranju stanja, da bi na tej podlagi udejanjali nove razvojne rešitve. Hkrati pa smo bili soočeni z vedno večjimi »pritiski« po uveljavljanju pristopov, ki so osnovani na t. i. kulturi učinkovitosti, merjenja in izkazovanja odgovornosti za kakovost.

Da se v primerih, ko gre za izobraževanje, ki je financirano iz javnih sredstev, potrebi po izkazovanju odgovornosti ne moremo povsem izogniti, je jasno. A kakšno naj bo ustrezno razmerje med notranjimi in zunanjimi pristopi? V izobraževanju odraslih smo doslej iskali takšno razmerje, ki ne bi »dušilo« notranje iniciative in razvojne naravnanosti izobraževalnih organizacij, pač pa bi to iniciativo spodbujalo.

A izpostaviti velja še pomembnejše vprašanje. V že omenjenem intervjuju dr. Kroflič, v povezavi z vprašanji kakovosti, omenja priznanega mednarodnega strokovnjaka Gerta Biesto. V svojem delu Dobro izobraževanja v eri merjenja – etika, politike, demokracija, Biesta izpostavi eno izmed ključnih problematik, ki jih je v izobraževanje prinesla neoliberalna ideologija. Gre za to, kako naslavljamo vprašanje, kaj je za nas dobro oz. kakovostno izobraževanje.

Precej po tiho, meni Bista, je to vprašanje skoraj izginilo iz javnih razprav. Še večji problem pa je ta, da so ga nadomestile drugačne razprave in drugačen besednjak. Gre za razprave o učinkovitosti izobraževanja, ki normativno vprašanje o tem, kaj je dobro, nadomeščajo s tehničnimi in menedžerskimi vprašanji o merljivih rezultatih. Izključitev tega vprašanja iz strokovnih razprav pa je po mnenju Bieste škodljivo za demokratični nadzor nad izobraževanjem. Zato ga je treba znova vrniti v javni prostor. Pri tem ni dovolj, da ga obravnavamo posredno in implicitno, s pomočjo opredeljevanja merljivih dosežkov, pač pa je to vprašanje treba izpostaviti odprto in eksplicitno kot normativno vprašanje – vprašanje o namenu, ciljih in vrednotah.

Po premisleku, kako smo to vprašanje doslej naslavljali v projektih kakovosti, ki smo jih razvijali in v prakso vpeljevali na Andragoškem centru Slovenije (ACS), vsaj za ta vidik našega dela, lahko ocenimo, da se vendarle nismo ujeli v past zgolj instrumentalne obravnave vprašanj kakovosti. Že ko smo leta 2001 razvili in v prakso prvič vpeljali model za samoevalvacijo Ponudimo odraslim kakovostno izobraževanje – POKI, se namreč vprašanjem o opredeljevanju kakovosti nismo izognili. V izobraževalnih organizacijah smo spodbujali razprave o tem, kaj je njihovo poslanstvo – temeljni namen in cilji njihovega delovanja, katere vrednote vodijo njihovo delo, kaj je tisto, kar zagotavljajo svojim udeležencem in partnerjem. Spodbujali smo odpiranje prostora za argumentirano soočanje različnih pogledov na to, kaj je dobro. Kaj o tem menijo udeleženci, učitelji, vodstvo organizacije, partnerji, financerji. S tovrstnimi spodbudami so zaposleni v izobraževalnih organizacijah za odrasle v vseh teh letih opravili številne premisleke o temeljnih vprašanjih kakovosti. Tako smo se, ob zavedanju, da smo izbrali zahtevnejšo pot, izognili zgolj instrumentalni uporabi modelov kakovosti. Res pa je, da je tovrstne pristope vedno težje ohranjati!

Ne bi pa mogla trditi, da smo izobraževalci odraslih med seboj in z drugimi družbenimi skupinami ta izpit opravili, ko gre za odprto javno razpravo o pomenu in namenih izobraževanja odraslih v širšem družbenem in političnem prostoru.

Na strateški ravni velja sicer kot pozitivno izpostaviti sprejetje Resolucije o nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji. Ta veliko pove o tem, za kakšno izobraževanje odraslih smo se v Sloveniji opredelili za prihodnje obdobje. Vendar ali se ta dovolj upošteva, ko gre za zagotavljanje pogojev za njeno implementacijo? In koliko bomo uspeli posebnosti izobraževanja odraslih ubraniti pri oblikovanju nacionalnega okvira kakovosti, ki se v zadnjem času pripravlja na nacionalni ravni? Na tej ravni je nevarnost, da se tudi v Sloveniji ujamemo v zgolj instrumentalno obravnavo vprašanj kakovosti oz. v »žvenket kazalnikov, merjenja in učinkovitosti«, kot se je v svojem delu Konkurenčnost, znanje in izguba vizije v izobraževanju že dolgo nazaj, o neoliberalni ideologiji, slikovito izrazil Apple, še vedno velika.

Pri obravnavi vprašanj o tem, kaj je dobro izobraževanje, je vedno znova velika tudi nevarnost prevlade tistih skupin v družbi, ki imajo več moči nad drugimi. Ko se katerikoli družbi to zgodi, so vedno znova najbolj oškodovane ranljive družbene skupine. Čas, v katerem živimo, nas izobraževalce odraslih, s tem mislim tudi na tiste, ki kreirajo izobraževalno politiko, kliče k odgovornosti, da se zamislimo, analiziramo preteklo delo in ga po potrebi korigiramo. Na tej podlagi pa proaktivno načrtujemo in udejanjamo potrebne razvojne rešitve. Živimo v času, ko se zdi, da bo treba znova stopiti na še neuhojene poti. Lepota pojma kakovost, če ga mislimo v najbolj esencialni obliki, je prav v tem, da tega, kar je dobro, ni mogoče opredeliti enkrat za zmeraj, pač pa nam sam pojem ponuja neskončno možnosti pri opredeljevanju alternativnih poti. Vedno znova imamo priložnost, da iz tega polja možnosti zasnujemo novo, drugačno kombinacijo, drugačno opredelitev kakovosti.

Kot pomembna skupina v družbi moramo izobraževalci odraslih še naprej iskati poti, da bodo vprašanja o tem, kakšno izobraževanje odraslih želimo in potrebujemo, v javnih razpravah imela svoj prostor. O tem se je treba pogovarjati odprto in eksplicitno, upoštevajoč legitimnost stališč tistih, ki vprašanja kakovosti mislijo drugače kot mi sami. Pri tem pa je pomembno zagotoviti, da se bo v teh razpravah slišal glas tistih, ki so v družbi najbolj ranljivi.

 

Tanja Možina, Andragoški center Slovenije


Dr. Tanja Možina je zaposlena na Andragoškem centru Slovenije kot vodja središča za kakovost in izobraževanje. Raziskovalno jo zanimajo epistemološka vprašanja o kakovosti v izobraževanju, še posebej v izobraževanju odraslih. Sodelovala je pri razvoju različnih notranjih in zunanjih pristopov presojanja in razvijanja kakovosti ter njihovi vpeljavi v prakso izobraževanja odraslih. V zadnjih letih se strokovno ukvarja tudi z razvojnimi vprašanji, povezanimi s strokovnim razvojem izobraževalcev odraslih. 

Schlagwörter:
Share on Facebook Share on Twitter Epale SoundCloud Share on LinkedIn Share on email
Refresh comments Enable auto refresh

1 - 1 von 1 anzeigen
  • Bild des Benutzers DUSANA FINDEISEN

    Razumljivo, da sredi neoliberalizma izginja odnos do resnične kakovosti izobraževanja. Izkušnje, ki jih prinašajo, denimo, evropski projekti in njihovi rezultati, to jasno dokazujejo. Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje ima dolgo preteklost v projektnem delu. Najslabši projekti, takšni, katerih vrednost je bila že v zasnovi vprašljiva, so prejeli vrsto evropskih nagrad. Projekti, ki spreminjajo življenje ciljnim skupinam, oblikujejo strokovno področje, vplivajo na javnost, pa se navadno s težavo prebijejo do boljših ocen. Vse, kar v posameznem projektu nastane nepredvideno in je  vredno, nima prave teže....si ne prisluži zelene kljukice. Dosežki udeleženih nimajo teže. Kaj je torej kakovost izobraževanja odraslih in posameznih projektov? So to zelene kljukice, je to 300 do 500 strani in več različnih poročil in prevodov, ali je to zadovoljstvo z opravljenim delom, sprejetost opravljenega dela, osebnostna rast udeleženih, je to spremenjena in izboljšana praksa? Neoliberalna strast do evalvacije postopkov, je pravzprav želja nadzorovati postopke in akterje. Nadzor, ki se zdi ponižujoč, akterje pa zlagoma spreminja v, dejala bom tako kot pravijo nekateri francoski  univerzitetni učitelji, "procesne kretene", daleč proč od tradicije prve univerze v Bologni, ki je kot pravi kolega Kroflič, utemeljena na križanju mnenj in razpravi.